Minimalizem "new wave" produkcije na prelomu sedemdesetih v osemdeseta, revolucionarno usmerjen v iskanje digitalno elektronskih približkov, kot nadomestilu nekdanji organski živosti naravnega zvoka komunikacije klasičnih instrumentov kot so bobni, bas, kitara, se je v vseh pogledih dotaknil tudi Rush. Kar je nakazoval "Signals" (1982), je utelesil dokončno "Grace Under Pressure" (1984). "Signals" kot zadnji album, ki je še nosil živ in voluminozen starokopitni zvok, je sedaj nadomestil novi album s precej stanjšano produkcijo, ki v novi usmeritvi ukinja Leejevo značilno bas rožljanje in tako manjša globino penetrativnega "old school" basiranja in rockovskega žara. Neil Peart vključuje v novi podobi brez sramu tudi elektronske bobne. Kitare so oblečene v efekt jasnega odmeva, ki v jemanju akordov zveni ostro, distančno ležeče in to pot na albumu prvič ne začutimo več tiste magije studijske živosti zvoka, ki so ga Rush še uspeli skreirati s "Signals". Če so oboževalci skupine "Signals" še pogledali skozi prste, pa je "Grace Under Pressure" tisti album Rush diskografije, ki jasno polarizira bazično maso Rush fanovstva širom sveta.
"Grace Under Pressure" je v vseh ozirih prvi pravi art rock album. Lifesonovi kitarski motivi so maksimalno detajlirani in dorečeni, možakar s toni razumno skopari, a vsi med njimi, ki jih udarja, posedujejo pomembno točko, ki v zavzetem prostoru vsake izmed skladb, nosi jasno izražen namen. Vse kar je ostalo naravnega je Leejev vokal, ki v takšno novovalovski produkciji, kjer synthesizerji na debelo podpirajo kitarske fraze, brez sleherne pretencioznosti nekdanjega kričanja, predstavlja enega nosilnih elementov, ki zaradi svojih specifik vnaša na tako novo ustvarjen zvok poudarjen lesk izražanja emocij. V tako sprani produkciji "iz drugega sveta" ponuja enkratno, na moč privlačno protiutež, bitja zgrajenega iz mesa in kosti, ki se z golimi rokami bojuje proti nadvladi računalnikov, robotov in strojev.
Ta album je kljub nadaljnji sofistikaciji zvoka neverjetno temačen in zahvaljujoč Peartovi bujni domišljiji še naprej mističen. Glavni tvorci te temačnosti so Peartova tipična "sam proti vsem" Rush besedila in ozadje zvoka, ki pluje na krilih komunikacije kitarskih fraz in synthesizerjev. Red Sector A je skladba, kjer si Rush izborijo v iskanju novega zvoka največ zmagovitih točk. Skladba s presunljivim besedilom boja za preživetje sredi vojnega kaosa nosi močno karizmo, kjer uspe skupini kapitalizirati nove usmeritve na najbolj efektiven način. V tej skladbi bas kitare ni slišati, Lee spravlja vso svojo melodijo izključno iz synthesizerjev. Peart se v skladbo prikrade z elektronskimi bobni. V tako stanjšan in kozmetično izumetničen pristop se, kot rezilo skozi sir, zareže Lifesonova kitara (v podpori synthesizerjev), ki s profiliranim motivom prevzema primat, vse dokler ne vstopi v skladbo Geddyjev melodično emotivni vokal, ki deluje skozi izpete verze brezizhodnosti, obupa in končnega soočenja s pogubo, naravnost srhljivo. Tako je čuten, tenak in izpovedno globok, da je že prav strašljiv. Red Sector A je definitivno ena najlepših stvaritev tega albuma. Nasploh po melodični plati. V njej je skupini uspelo kapitalizirati vključevanje vseh novosti v evoluiranju novega Rush zvoka, na najbolj posrečen način. Gre za najbolj "new wave" era skladbo albuma. Najbolj "eighties" skladbo albuma.
Album se odpre Distant Early Warning, ki bi zlahka našel mesto na predhodnem albumu, v kolikor bi sledil stari produkciji. Ta skladba je tipični in prvi primer minimaliziranja zvoka skupine, nadaljnjega podrejanja odvisnosti od synthesizerjev, ki pa mu to pot skupina dodaja konkretneje in jasneje oblikovan zvok osnovnih kitarskih fraz, glede na novo odkrito "Signals" navdušenje možnosti glasbene ekspresije s pomočjo synthesizerjev. Že ta skladba ponudi temačno atmosfero, ki kot koprena vseskozi bdi nad celotnim albumom, tudi v njegovem nadaljevanju.
Tudi "Grace Under Pressure" je najmočnejši na svojem začetku, kot tudi na svojem zaključku, kar ostaja zaščitna znamka njihovih albumov. Pravzaprav v začetnem četvorčku Distant Early Warning, Afterimage, že omenjeno novovalovsko "sočnim" Red Sector A in The Enemy Within. S slednjo skladbo se skupina zaradi krepostno poudarjene ritem linije izmed skladb albuma, poleg Distant Early Warning in Between The Wheels, še najbolj neposredno dotakne zvoka "Signals" in stanja prejšnje podobe "uporniško adolescenčnega fantaziranja" skupine. Z "Grace Under Pressure" so Rush odrasli in definirali temeljni kamen nove art rock podobe svojega zvoka.
Kot je že v navadi Rush, tudi to pot uspe skupina oblikovati vse skladbe, kot jasno zaključene in med seboj ekspresivno ločene entitete, s prepoznavno konfigurirano atmosfero in glasbenim izročilom. Afterimage s prefinjeno zamaskiranim reggae ritmom v refrenu, je popoln obrat atmosfere glede na otvoritev albuma in srhljiva prerokba tistega, kar se je Neilu Peartu dejansko pripetilo v življenju čez 14. let. V tej skladbi skupina (usmerite svojo pozornost na Lifesonov spreminjajoč način igranja osnovnega motiva) iz "kroga v krog" nenehno skrbi za majhne minimalistične spremembe, značilne za art ekspresijo v rock glasbi. Sleherna pretencioznost v smislu kompliciranja je to pot v celoti nezaželena, njen manjko pa nadomešča "velika" novovalovska produkcija. Manj zanimivi skladbi albuma sta The Body Electric z otvoritvenim trikom, ki spominja na Distant Early Warning in Red Lenses, ki mu nekaj manjkajočega žara vrača dominantno Peartovo igračkanje. Kid Gloves je najbolj pozitivno usmerjena pesem, tiha napoved energije, ki so jo Rush ponudili na "Hold Your Fire" (1987). Between The Wheels je najmočnejši trenutek albuma in z Distant Early Warning, bi si z lahkoto delila mesti na seznamu skladb albuma. Mogočno atmosferično mini epsko vzdušje zgrajeno na barviti zavesi synthesizerja, v katerega se zajeda Lifesonov kitarski monolog, vrača na ploščo nekaj prepotrebnih žarkov rockovskega prijema in "Signals" vzdušja z mojstrsko kreacijo nasprotja med temačnim predrefrenom in durovsko nameščenim ter rockovsko pospešenim refrenom, ki mu vseskozi poveljuje globoko čuteče Leejevo petje. Ko se tako naposled album obrne naokoli, obstane v ušesih še dolgo tisti mili (nezavedno, a večno zahtevani) občutek najglobljega in edinstvenega "Rush-evstva".
Skupina je že davno nehala ponujati mini epe, z minimaliziranjem pa je oklestila tudi srednje instrumentalne dele, ki so po novem dodatno skrajšani in še bolj jedrnato detajlirani, glede na sleherni predhodnik albuma "Grace Under Pressure".
Ta album je na novo definiral Rush zvok. Je poseben in edinstven v vseh pogledih. Sodi v obvezno zbirko slehernega Rush fana , kot tudi slehernega ljubitelja art rocka new wave ekspresionizma osemdesetih let. Pravzaprav se ne bom zmotil mnogo, če ga priporočim kot dodatek zbirki albumov tudi vsem "eighties" nostalgikom, ki prisegajo na zvok skupin, katere so sooblikovale takratni "mainstream" zvok, kot so bile npr. Crowded House, Madness, Simple Minds, Level 42, Men At Work, Talking Heads.
Rush so z "Grace Under Pressure" ujeli korak s trendi, a hkrati ostali prepoznavno svojski in edinstveni v vseh pogledih. Kot takšni, so tudi v nadaljevanju svoj zvok še naprej pridno prali in minimalizirali. Več besed o tem pa bo povedanih na oceni albuma "Power Windows" (1985). Mnogi dinozavri iz sedemdesetih let so v osemdesetih artistično pregoreli v paranoji, ki jih je priganjala, da morajo nujno opraviti spremembo zvočne in slogovne podobe. Nekatere je to početje odplaknilo za vselej s polja aktualnosti (Jethro Tull s post "Stormwatch" albumi), drugi kot npr. Genesis ali Yes, so v prenovljenih podobah sicer polnili stadione, a so se dobesedno smešili, glede na prodajo lastnega izraznega intelekta, ki so ga nadomestili z minimalizacijo zvoka novih albumov (so pa s tem nevede po drugi plati bravurozno pripomogli k definiciji new wave zvoka in zvoka pop rocka). Tretji so uspeli ohraniti artistično svobodo, kljub integraciji novosti. Njihov intelekt je skozi nova pota evolucije lastne glasbene ekspresije, na kakršnega so nas navadili že v sedemdesetih ostal neomadeževan. Ti so izzive novosti, vselej znali mojstrsko obrniti sebi v prid. In s sleherno izpovedjo so rasli navzgor in se razvijali naprej. Mednje sodijo v tistem obdobju, poleg "Discipline" povratnikov King Crimson, definitivno tudi Rush v svojem "synthesizer" obdobju osemdesetih let.
na vrh