Magnum: Goodnight L.A.

"Goodnight L.A.", nedvomno najšibkejši dosežek v povesti Magnum, je bil stranska posledica predolgega obiska v sloviti ameriški meki kiča Los Angelesu in s tem povezanega predajanja običajnim ekscesom rock zvezdništva, ki se je na koncu izkazal za smrtno pogodbo za kreativno-imaginarne sive celice nekoč neustavljivih prvakov britanskega melodičnega rocka. Predolga uporaba sončnih očal, šumečih havajskih srajčk, voženj v kadilakih in limuzinah, intimnega druženja z lahkimi dekleti bujnih, večinoma s silikonom podkrepljenih, oblin ter vsesplošno konzumiranje ostalih zaščitnih kalifornijskih folklornih elementov v srcu "raja na Zemlji" ni mogla prinesti nič dobrega za nekoč skromne in glasbi do konca predane fante iz Birminghama. Ameriški post-Reagonovski potrošniški kičeraj je pred nastankom tega izdelka, ki je bil po dolgem in počez navdahnjen s to izkušnjo, povsem zaslepili skupino, ki se je še vedno sončila v soju velikega uspeha mojstrovine "Wings Of Heaven" (1988).

Povsem razumljivo je bilo, da bo šla ustvarjalna pot za Magnum po tem kreativnem in komercialnem vrhuncu počasi navzdol, zato to niti ni bilo kdo ve kakšno presenečenje. Vse krivde, da je "Goodnight L.A." izjemno povprečen naslednik "Wings Of Heaven" pa le ne gre pripisati samo skupini. Glavno odgovornost za vseprisotno amerikanzacijo njihovega zaščitnega zvoka s katero so jih poskušali približati popularnim hair metalskim zasedbam tistega časa nosi tedanja založba Polydor, ki je želela na čim lažji način osvojiti ameriški trg, kateri se je že od nekdaj oplajal z različnimi vrstami šminkeraja in škandali medtem, ko je bila glasba šele nekje v tretjem planu.

V ta namen so jim dobesedno vsilili priznanega ameriškega producenta Keitha Olsena, ki je dobro vedel kako se tem rečem streže, saj je najbolj zaslovel kot producent huronsko uspešnega Whitesnake albuma "1987". "Goodnight L.A." (na srečo) ni postal drugi "1987", je pa dodobra načel renome nekoč povsem zaščitno britanske skupine, ki je še nekaj let nazaj v svojih besedilih opisovala antične bitke z neprikritimi pacifističnimi sporočili ter navduševala glasbene ljubitelje s svojim sofisticiranim načinom združevanja elementov art rocka in AOR-a. Celo večni pacifistični pravljičar Tony Clarkin je podlegel korporativističnemu trendu tistega časa ter napisal nekaj izmed najbolj prozornih besedil v svoji karieri v katerih so mistične tematike po večini nadomestili razni kadilaki in pomanjkljivo oblečene plastične dekline z lažnimi nasmeški.

No, kljub vsem tem neusmiljenim kritikam na račun pošteno zreduciranega kreativnega potenciala in inteligence "prodane" skupine pa vse na "Goodnight L.A." le ni tako slabo. Posamezni aranžmaji so, kljub temu, da so cepljeni z značilno ameriško hair metal produkcijo (najbolj za njo trpi zvok Stanwayevih klaviatur), še zmeraj prepoznavni za to skupino. Večina kompozicij je bila kot ponavadi grajena okrog karakterističnih hard rockerskih Clarkinovih rifov medtem, ko je kot vedno odlični Catleyev vokal še vedno posedoval zadovoljivo mero epskosti. Pa čeprav se je moral smešiti s tipom besedil v stilu "oh, baby, I cry for you". Tu in tam se celo najde nekaj svetlih trenutkov, ki spomnijo na nekdanje mistične Magnum, katerih pa je premalo, da bi se spremenilo mnenje o tem albumu kot slogovno zgrešenem izdelku. Če bi bil to njihov prvi album ali če bi prej sloveli kot tipična hair metalska skupina bi se celo lahko reklo, da gre za enega boljših izdelkov tega žanra, tako pa pomeni sokrajda artistični pokop za nekdanje prvake melodičnega art rocka.

O večini del z albuma ni povedati kaj dosti drugega kot to, da so si med seboj precej podobna po svojih enostavnih hiper melodičnih aranžmajih, ponavljajočem se hard rockerskemu motivu in prevladujočih, že prej omenjenih plehkih besedilih. Tipični predstavniki te hair metalske amerikanizacije so pocukrani "Rockin' Chair", kjer je v središču ponavljajočega se refrena veselo dogajanje na zadnjem sedežu kadilaka, dolgočasni "Mama", kjer se osrednji težko rockerski motiv in monoton ritem ne premakne prav nikamor, še bolj dolgočasni "What Kind Of Love Is This" s svojimi plastičnimi linijami sintetizatorjev in infantilnim besedilom ter "No Way Out", katero bi se lahko zaradi refrena zlahka proglasilo za tragikomičen poskus kopiranja Van Halen klasike "Jump".

Druge stvaritve na albumu jo odnesejo zaznavno boljše, saj jih ni uspel okužiti Olsenov vpliv. Več kot sedem minutni "Only A Memory", precej ponesrečen poskus kreiranja nekdanje Magnum, nekoliko pa tudi Queen magije (predvsem zaradi spremljevalnih večglasij, kjer sodeluje tudi Saga pevec Michael Sadler) najboljše simbolizira nenaden ustvarjalni padec skupine. Kljub odličnemu rifu in petju manjka tisti žar in grandiozni aranžmaji (klaviature tu povsem zatajijo), ki so v preteklosti krasile tovrstne epske eksperimente. Zelo solidni hard rocker "Reckless Man" bi se lahko s svojim sočnim osrednjim kitarskim rifom in družbeno kritičnim besedilom zlahka nahajal tudi na "Wings Of Heaven".

Enako velja tudi za "Matter Of Survival", kateri ima zelo lep romantičen refren, zapeljive teksture klaviatur in celo okusne aranžmaje na saksofonih. Slednji za kratek čas celo spomni na nekdanje anglosaksonske mistične romantike. Dobra stvaritev je tudi "Shoot", ki prepriča s klasičnim Magnum buditeljskim refrenom in močnim osrednjim motivom. Najbolj razveseljiv trenutek, ki nas spomni na tiste stare dobre klasične Magnum, pa predstavlja zadnja skladba, epska poslastica "Born To Be King", ki je edina klasika na albumu in povsem vredna njihovih preteklih mojstrovin v katerih so oživele antične legende. Tu ponovno zacveti njihova značilna mistika in art rockovska magija, ki poslušalca navda z upanjem v boljšo prihodnost.

Prav nič čudnega, da so Magnum po tej studijski izkušnji, ki se je zaključila z mizernim prodajnim uspehom ter razočaranjem (dolgoletni privrženci so bili nad "Goodnight L.A." pošteno poparjeni medtem, ko so hair metalci, kljub uspehu Whitesnake, še naprej raje zaupali ameriškim prvakom šminkeraja kot pa nekim "britanskim ekscentrikom"), končali svoje sodelovanje z založbo Polydor. Daleč od tega, da bi bil "Goodnight L.A." popolna polomija, saj ima svoje svetle trenutke, a v primerjavi z večino ostalih Magnum izdelkov njegove dobre plati kaj hitro zbledijo. Večina hair metalskih zasedb pa bi tedaj naredila vse za takšen izdelek. Zato ga najbolj priporočam vsem ljubiteljem tovrstne glasbene scene medtem, ko naj se tisti, ki iščejo njihove reprezentativne izdelke rajši ozrejo v 80-a. Magnum so si sicer po tem kreativno-komercialnem zdrsu kmalu opomogli ter nekako spet našli tisti pravi ritem in zvok, ki je krasil njihove najboljše izdelke vendar nikoli niso uspeli doseči njihove zimzelene globine.