Cream: Goodbye

Cream so od vsega začetka veljali za eno izmed tistih skupin, ki ne sprejema kompromisov. In če je na začetku njihove poti to predvsem veljalo za njihove "žive" nastope, so se kmalu stvari podobno začele odvijati v medsebojnih odnosih. Do poletja 1968 so se namreč že močno skrhani odnosi tako zaostrili, da je skupina kmalu oznanila svoje slovo od glasbenih odrov, ta se je zgodil 26. novembra, v Londonski Royal Albert Hall. Kljub vsemu Goodbye ponovno vsebuje veliko grandiozne medigre , ter kaže energijo, značilno za "največji trio vseh časov", kot ga tako pogosto radi imenujemo.

Goodbye, izdan marca 1969, je dejansko "posmrtni", nekakšen poslovilni album, ki je vsaj malce zadovoljil legije oboževalcev, kateri se še vedno nikakor niso mogli sprijazniti z razpadom skupine. Navkljub vsemu je Goodbye zavidanja vreden dosežek, na katerega so lahko fantje ponosni, hkrati pa dokaz, da so še vedno sposobni ustvarjanja na za njih pričakovano visokem nivoju. Ta "zbogom" nas najprej obrca z tremi živimi posnetki, posnetimi na zadnji turneji, kjer gre za tipičen prikaz moči, značilne za njihove nastope, z eno pomembno razliko. Prvič je namreč opazen prepad, ki posamezne člane postavlja vsakega v svoj kot, iz katerega bolj na daljavo obračunavajo med sabo. To sicer ne pomeni, da so fantje kakorkoli zaspali na lovorikah, je pa predvsem na I'm So Glad opazno zanimivo disharmonično plavanje bas linije Jacka Brucea! Očitno je, da fantje hočejo razbiti monotonost, vendar kot posamezniki s tem povsod vlečejo vsak v svojo smer. Zanimivi, in pošteno ojačani, sta Politician ter Sitting On Top Of The World, predvsem slednja, ob kateri se, zahvaljujoč Jacku Bruceu, zemlja močno trese. Izvedba teh treh biserov je sicer običajno odlična, vendar vseeno nikakor ne preseže koncertnega dela Wheels Of Fire.

Za boljši del albuma veljajo zadnje tri skladbe, med katerimi izstopata predvsem What A Bringdown, ki velja za enega boljših trenutkov albuma, ter poslovilna uspešnica Badge, katere avtor je poleg Claptona sam gospod George Harrison. Skladba, ki kot da bi napovedovala Ericovo nadaljevanje glasbene poti v vlogi solističnega izvajalca, z svojo skrivnostno energijo da misliti. Zadnjo besedo, vsaj kar se Cream tiče, z Doing That Scrapyard Thing, hoče tudi dvojec Bruce – Brown, ki podobno kot veliko njunih prejšnjih stvaritev, deluje zabavno hecno, ter istočasno močno spominja na katero izmed poslednjih skladb Beatlov. Povsod močno prisotna atmosfera, ki močno diši po žalostnem slovesu, se najlepše zrcali v že omenjeni What A Bringdown, katere avtor Ginger Baker je lahko nanjo resnično ponosen. Bruce z svojim globokim vokalom, polnim emocij, še zadnjič pokaže vse svojo mojstrstvo, katerega s Claptonovo in Bakerjevo pomočjo, zlije v fantazijo, ki se pokaže kot idealen zaključek in več kot dostojno slovo tega neponovljivega glasbenega kolektiva, zasluženega za nekaj najboljših stvaritev v glasbi nasploh, imenovanega Cream.