"Gone To Earth" predstavlja pomemben mejnik v karieri britanskih melodično-progresivnih rockerjev Barclay James Harvest, saj so ti z njim dosegli svoj največji uspeh na področju Srednje Evrope, še posebno v Nemčiji, kjer so bili sicer vedno toplo sprejeti za razliko od mačehovskega odnosa s strani njihove domovine. Ironija je, da so svoj največji komercialni uspeh doživeli ravno v času, ko se je počasi končevalo njihovo najboljše ustvarjalno obdobje. "Gone To Earth" je v vseh pogledih pristna BJH klasika, kar se odraža tudi v krasni, pastoralno obarvani naslovnici, ki je nekakšen odsev glasbene vsebine.
Naveza med kitaristom/pevcem Johnom Leesom in basistom/pevcem Lesom Holroydom je na temi izdelku vnovič ustvarila nekaj najlepših BJH kompozicij z obilico akustičnih aranžmajev in mogočnih vokalnih harmonij, medtem ko je klaviaturist/pevec Woolly Wolstenholme poskrbel za veličastne orkestralne aranžmaje, ki na subtilen in na nepretenciozen način posameznim kompozicijam pridodajo močno simfonično rockovsko zaledje. Bobnar Mel Pritchard resda ni sodil med tehnično najbolj dovršene prog rockovske bobnarje, vendar je imel vedno izjemen občutek za temperamentne prehode in posebne tolkalne dodatke, ki so venomer sloneli na očitni melodični komponenti.
Album vsebuje kar nekaj BJH zimzelenov med katerimi izstopa uvodna power balada "Hymn", ki je poleg "Mocking Bird" morda celo njihova najbolj prepoznavna klasika. Glavni akter te pozitivistične budnice je kitarist in pevec John Lees, ki prek nežnih akordov na akustični kitari ustvari veličastno ozračje. Navkljub temu, da se je z leti uveljavila kot skorajda tradicionalna Božična skladba s krščansko obarvanimi liričnimi metaforami gre v njenem bistvu za opozarjanje na zlorabo drog in srhljive posledice. Kompozicija ima zanimivo zgodovino, saj so jo nameravali vključiti že na svoj tretji studijski izdelek "BJH And Other Short Stories" (1971), a so to nakano preložili kar za šest let.
"Love Is Like a Violin" je Johnova karakteristična ljubezenska balada z lepo pastoralno melodijo na akustični kitari in simfoničnimi aranžmaji v ozadju. Na njej ni nič posebno inovativnega, a tudi po testu časa je še vedno dovolj zanimiva za vse romantične duše med nami. Naslednja stvaritev, "Friend Of Mine", je Lesov odgovor na ljubezensko balado z za običajne BJH razmere netipično, poskočno country melodijo, ki je sicer rahlo izven konteksta albuma, a je po zaslugi odličnega petja in lepih akustičnih aranžmajev še vedno dovolj solidna, da ne izpade neumestno.
Ena izmed najbolj podlih domislic določenih britanskih glasbenih kritikov glede zvočne podobe BJH je bila ta, da so oni pravzaprav "The Moody Blues za berače". Naveličani tovrstnih natolcevanj so se odločili za ironičen odgovor ter za "Gone To Earth" posneli skladbo s pomenljivim naslovom "Poor Man's Moody Blues", katera namerno vsebuje rekonstrukcijo najbolj priljubljenega The Moody Blues hita "Nights in White Satin". John jo je sicer napisal popolnoma drugače, namenoma je ohranil le bazično strukturo akordov, tako da je ustvaril popolnoma novo skladbo. Vzdušje, lirično sporočilo kot tudi orkestralno zaledje pa je podobno. Ta imenitna kompozicija je bila torej ustvarjena kot neke vrste parodija, a je ironično že kmalu po izidu postala ena izmed nepogrešljivih BJH klasik.
Naslednja Lesova stvaritev, "Hard Hearted Woman", je eden izmed premalokrat omenjenih biserov, katerega je bradati basist in pevec posvetil eni izmed tistih njegovih muz, ki so bile neobčutljive za razno razna pihanja na dušo. Na njej se lahko vnovič uživa v nekaterih precej domiselnih kitarskih idejah in imenitnih vokalnih harmonijah. Simfo prog rockovska zakuska "Sea Of Tranqulity", ki govori o nesmiselnosti vesoljske tekme med obema hladno-vojnima sovražnicama, je ena izmed Woollyevih najboljših BJH kompozicij sploh. Obenem predstavlja priložnost za legendarnega klaviaturista, ki je tedaj že razmišljal o odhodu iz skupine, da se izkaže s sosledjem eteričnih orkestralnih aranžmajev, medtem ko je bil njegov melodramatični vokal vedno najbolj melanholičen izmed vseh treh BJH pevcev in kot tak naročen za 'pripovedovanje' dramatičnih zgodb.
Pastoralna balada "Spirit On the Water" nadaljuje dolgoletno BJH tradicijo okoljevarstvenih budnic. V tem primeru gre za pikro kritiko na zablode krznarske industrije. Spokojno vzdušje, utemeljeno na akustiki in hipnotičnih vokalnih harmonijah, zlahka pričara podobe neokrnjene narave. Poskočni "Leper's Song", kateri vsebuje nekaj temperamentnih kitarskih fraz, temelji na dveh novelah, ki se ubadata z eksistencialističnimi tematikami kot sta fenomen izgorevanja/stresa ter osamljenost posameznika v sodobni družbi. Zaključni "Taking He Higher" je še ena Lesova ljubezenska balada, ki ni nič posebna, prej kot ne je 'sveta preproščina', utemeljena na njegovem zaščitnem falseto vokalu, eteričnih večglasjih in nežnih orkestralnih aranžmajih, a ne glede na to kar ustrezen zaključek albuma.
"Gone To Earth" je za legendarno skupino predstavljal velik srednjeevropski prodor in čeprav so se njihova najboljša ustvarjalna leta v tem obdobju že počasi bližala koncu, so še vedno zmogli dovolj moči, da so na njem zapustili nekaj brezčasnih BJH klasik. Zlata leta prog rocka so bila tedaj že preteklost, a dokler je bila četverica zvesta med seboj in je ustvarjalna kemija delovala kot dobro naoljen motor so bili BJH vse do izteka sedemdesetih sinonim za kvaliteto in eni najpomembnejših graditeljev mostov med progresivnim in melodičnim rockom.
na vrh