Obstaja nična verjetnost, da bi W.A.S.P. preizkusili še kaj novega in vnesli v svoj izraz ščepec svežine. Po daljšem premoru se namreč četa neuničljivega Blackiea Lawlessa vrača z novim albumom »Golgotha«. V tem daljšem premoru nekaj let je Blackie znova poskrbel za nekaj senzacionalističnih izjav. Med drugim je dejal, da W.A.S.P. nikdar več in to naj bi veljalo do konca kariere, ne bodo izvajali na odrih njihovega zloglasnega hita Animal (Fuck Like A Beast), prav tako pa naj bi W.A.S.P. v živo odslej skladbo Chainsaw Charlie »olepševali« v tistih segmentih, ki lahko ujezijo nebeškega očeta (skladba je odslej na odrih bojda adaptirana). Pred štirimi leti je očitno Lawless doživel duhovni preporod in naposled poljubil roko stvarniku, ki ga je našel v sebi. Blackie Lawless se je torej spreobrnil v očiščenega svetovljana, v njegovem srcu ni več črnih madežev. Odslej je tudi on bogaboječ rimo-katolik.
Vsekakor je to njegova elementarna pravica, obenem pa je jasno, da je raznoraznih konvertitov na planetu preveč, preveč, preveč. To postanejo po večini iz ugodja in koristi ter strahu. Torej lažejo sami sebi. Blackie ne potrebuje ne enega, ne drugega in ne tretjega, zato mu verjemimo, da je v tem dejanju iskren, čeravno roko na srce, teh prepričanj nihče ne bi pogrešal, v kolikor jih Blackie ne bi po novem vrinjal tudi v W.A.S.P. glasbo. Tako je tudi na albumu »Golgotha« nekaj namigov o razsvetlitvi in sprejemanju Jezusove žrtve za dobrobit človeštva. Slogovno ostajajo W.A.S.P. tudi z novo ploščo v tipskih vodah, ki jih je nekako za vselej fiksiral njihov četrti album »The Headless Children«. Da se je srce z leti Blackieju le nekoliko »omehčalo« poudari že kmalu v začetnem delu albuma skladba Last Runaway, ki je izpeljana iz dura. »Vesela« skladba torej. Tu je Miss You, kot nova predstavnica baladnih stvaritev skupine. Nikakor se ne moremo znebiti občutka, da bi lahko bile skladbe nekoliko krajše. Repeticij motivov skozi nespremenljivi 4/4 takt je le nekoliko preveč (skladbe povedo svoje bistvo do štirih minut igralnega časa, kar je več, je preveč).
V novih skladbah in na albumu "Golgotha" je zadržan naboj in energija, ki okarakterizira lik kopice ali velike večine preteklih albumov skupine. Torej je »Golgotha« prav tako pisan na kožo vsem ljubiteljem skupine, skladbe z albuma pa se bodo v koncertnih izvedbah odlično vezale s klasikami železnega repertoarja. W.A.S.P. slog pomeni v novih časih, ko se je metal razvil do skrajnih mej brutalnosti, hrupnejšo različico hard rocka. Ritmična kinetika zadržuje tipsko kotaljenje skladb podprto na izdatni rabi dvojne bas boben stopalke. Ko smo pri bobnarjih, je Blackie tik pred izdajo albuma odpustil iz ekipe bobnarja Mikea Dupkea, ki je tako zdržal pri W.A.S.P. devet let, »Golgotha« pa je tako njegov zadnji W.A.S.P. album. Na ritmičnem ogrodju stoji masivni riffovski zid kitar, ki ga izdatno podpira v ozadju čokati zvok Hammond linij. Tipsko. Kar se tiče muzikaličnosti, se poslušalec hitro oprime občutja, da so vodilni motivi novih skladb pravzaprav prepakirani. Vsaka skladba vas lahko hipoma asociira na že preteklo frazo izrabljeno v osemdesetih, ali kasneje. A to je W.A.S.P. pristop. Na miljo prepoznaven. Sploh, ko se vključi Blackie s svojim znamenitim rezkim vokalom, ki mu tudi v novih časih več kot odlično služi.
W.A.S.P. torej zadržujejo energijo in zagon. Na zrela leta ostajajo zagrizeni. »Golgotha« je silno simpatičen in zelo, zelo »domače« zveneč W.A.S.P. album, ki bo še dolgo časa trkal na sentiment velike garde ljubiteljev te skupine.
na vrh