Ko sem pred dvema letoma podlegal in podlegel kamniškemu garažnemu fenomenu, ki je sitil in nasitil sleherni kotiček slovenskega klubovja z intenzivnim tenom, skupino Nikki Louder, je zasedba na prepričljivi način spletla ploščo o koncu našega sveta. Our World Died Yesterday je bil statement. Po koncu, po katerem je bilo vse izpeto, ostaja samo prostor za repeticijo. Namesto da se kamniški trio odloča za to, ali je mrtev punk, rock ali kar glasba sama, se odločijo izpeti raje osmrtnico za ves naš zasanjani apatični svet. Priznam – Nikki Louder so mi s hrupom in piski intenzivnih kitar, bobnov in basa zlezli v pore ter se vtrli v misli onkraj mejnika pozabe, tako sem bil letos prav vesel najave, da je čas za nadaljevanje. Koncept se nadaljuje z zlato dobo človeštva, Golden Men pa je vnovič ironična kanonada na rovaš našega krasnega izpraznjenega človeka. Ta kanonada je kompaktna in suverena, kot je trdna in betonsko neprepustna novodobna garaža, kateri so idejno in vsebinsko s hrupom, postrockersko menatliteto ter estetskimi prijemi zapriseženi tudi Nikki Louder.
Deveterica komadov na plošči Golden Men se skuša zaman otresti navezav na preteklost, na videz nabijaški post punkerski etos še vedno izcejan skozi filtre istega idejnega stroja, trojno srce kamniške zasedbe pa je bilo prav v času izida svojega drugega albuma, plošče Our Day Died Yesterday, med tremi hladnimi decembrskimi dnevi na nov nosilec v živo stisniti na nosilec. Plošček Golden Men je popolnoma posnet v živo, svoje konture pa je leta 2011 dobil v kamniškem Domu kulture, rojstvu pa je pripomogel tudi producent Gredoč. In ta iskrenost, ujeta na tako vinil kot stlačeno obliko CD-ja, je še vedno fascinantna. Komunikacijski tokovi bratov Cerar na basu in bobnih ter Blaža Severa za mikrofonom in kitaro so lucidni. Veliko je kitarskih kontur, odmevov, piskov, feedbacka, distorzij in mikrofonije, a je vsak del tu z namenom. Bobni in bas so podkrepitveni faktor, ki pelje glasbo od trenutka do trenutka, celota pa premore resnično trdno hrbtenico in ne prši v nič. Naslovna skladba Golden Men je otvoritveni iztis sočnosti, s katerim se postavi statement svetu, v katerem živimo. Veliko je omejenosti in miselnih okvirjev, katere le redki zmorejo in želijo preseči. Okovani v zlatu in imbecilni majhnosti smo postali nosilci novega »Zlatega časa«. Doba pozabe je zdravilo za naš manjko, poudarjajo Nikki Louder. Glasbeno se hrup rockerske intenzivnosti le grmadi in krasno artikulira, Golden Men pa postane nova matrica za modernejši izraz. Barefeet se na skoraj radioheadovski način razpleta kot jekleni klobčič bolj minimalističnih, na noiserski način celo popoidnih kitar. V isto reko ne moreš nikdar stopiti dvakrat in trojec iz Kamnika z veseljem vstopa bos in gol skozi brzice reke časa, v katerem živimo. Blaž boleče iztiska in izpeva bolečino impresij, poetika izpraznjenosti pa je prekleto začinjena z meditativno metriko ritma in ponavljajočih post-punkerskih ali pa post-rockerskih kitar. Mouse Dress / Hey Joe je kombo, ki sledi rdeči niti norosti in praznine z liričnim simplicizmom ter dadaističnimi besedli v angleščini. Glasbena podstat ostaja enako gosta in sanjava. Glasba ostaja enako zasičena in meditativno seditirana, klaustrofobični občutek praznega prostora pa produkcijsko še podkrepljuje sleherni verz postapokaliptičnega haikuja. V drugem delu, skladbi Hey Joe se namesto Hendrixove čistosti in melodike krepi le intenzivnost tenzij, nasilja in paranoje. »Hey Joe where's your queen? / Hey Joe where's your precious?« namigujeta na pomor idealov, vprašanje pa je, ali jih ni sestrelil in pokopal prav zloglasni Joe?
Bridge To Infinity je eden bolj artikuliranih trenutkov sprehoda po mentalnih vrzelih zlatega človeštva. Nikki Louder poudarjajo, da je svet na brezpotju in obet večnosti ne ponuja rešitve. Indian Companion, šamanski modrec, ki tuli s tisočerimi volkovi, pa je le alegorija tega, kar mora človek v sedanjem času dejansko biti. Ko si z volkovi, tuli kot volk, Nikki Louder pa napletajo niti norosti tako subtilno in z občutkom, da ne zmoti nič. Intenzivna groteskna karikatura sveta je namenjena seciranju in analizi, preprosti verzi pa so le orodje za katarzo glasbenih vodov. In tu je catch, če smem poudariti. Golden Men je namreč celota, iz katere ni možno izvzemati nič, ne da bi prelomili mentalno meditacijo, ki, če se zamislite, niti ne sme sproščati in pomirjati. Pretekli odmevi misli in akordov je past, v kateri se lovijo krhki metulji nepripravljenih misli. Past Is A Trap je trenutek, v katerem to prepozno dojamete. Oči so kot kalejdoskopi, zadeti od trenutka razsvetljenja pa vnovič srečni stopamo po cesti brezčasja in neskončnosti. Komad je pripoved o novodobnem sledenju ideala Jacka Kerouaka, po katerem je potrebno drzno stopiti na prašno pot ter vandrati. Vsi smo potepuhi, ki hodimo po lastnih poteh in srečen je tisti, ki ne ve, kam gre, saj je potem lahko vedno na pravi poti ter se nikoli ne izgubi. Je pa na tem vandranju včasih prekleto osamljen ta vandrovec, imenovan Človek. Sklepni One Day Friends poje prav v tem, da neke vrnitve v trenutek preteklosti ne moremo storiti, vedno pa ostaja upanje, da se kaj dobrega in pozitivnega povrne. Nikki Louder niso tu zato, da bi lajšali bolečino, temveč rane radi odpirajo. In ta akt je krvniški, hrupen ter sadistično sladek. Veliko je kontur garažnega hrupa, pod celoto pa se najde celo jazz sanjavost. In v dimu prekaljenih in prekajenih misli se pelje vlak do zadnje postaje, skladbe One Day Friends, ki pompozni trip po stranpoteh naše Zlate dobe sklene v stilu in brez občutja nedorečenosti.
Moram priznati, da je Golden Men na preprosti simplicistični način neposredne in jedke odrezavosti estetsko popoln plošček, ki pa vas bo prekleto izmozgal in vam napolnil sleherni kotiček vaše zavesti tako, da boste resonirali in ob prihodu v stanje sozvočja prostovoljno eksplodirali. Nikki Louder so več kot novodobni nabijači in larpurlatistični nategovalci. Nikki Louder so skupina z jasno idejo in močnimi sporočili, ki puščajo veliko prostora za lastne interpretacije in grabljenje koščkov izsanjanih sanj. Glasba je lepa in obenem kaotično nacefrana. Lepota kljub temu ostaja, potenca zasedbe pa je nedvomna in nezanikljiva. Priznati moram, da sem prijetno presenečen, da slovensko klubovje, slovensko podzemlje, podsvet slovenskega rocka premore veliko krasnih glasbenikov, ki so sposobni vsuti na vaše dlani in v vaša ušesa veliko lepih biserov. Nikki Louder so tu eden naprednejših ponudnikov tovrstnega zadovoljstva, zanimivo pa bo slišati, kako se bo idejna zgodba zasedbe nadaljevala. Po dveh izjemnih ploščkih in prvem EP-ju so namreč vsaj moja pričakovanja prekleto visoka. Po briljanci namreč ni prostora za povprečnost. Po dveh krasnih konceptih ni smiselno pristajati na nič manj kot le na nadgradnjo, vprašanje pa je, ali so fantje tega zmožni? Žogica je tokrat na njihovi strani.
na vrh