Manowar: Gods of War

Pisati o Manowar je pravzaprav zelo nehvaležno početje. Zakaj tako pravim? Ker Manowar v metalu veljajo za enega največjih, morda tudi najboljših bandov... a so hkrati predmet posmeha in zaničevanja s strani mnogih. Ko bi si človek že mislil, da se bodo na stara leta umirili in prizemljili Manowar še vedno gonijo svoje – metal, moškost in seks. In ja, še vedno so naoljeni in napumpani "pravi dedci", ki stojijo okrog ognja, mahajo z meči in se derejo "Greyskuuuuul!!!". A dobro, Manowar je pač band, ki si je zgradil kariero na videzu. So ultra mačistični, mišičasti, lasati, glasni in še kako radi jezdijo svoje motorje. So nosilci true metala in branijo vse kar je pravo v metalu. Zmedeno za nekatere, saj ni nikoli jasno kako resen je lahko tak band, a Manowar je še vedno skupina, ki se jih lahko ceni... absurden videz gor ali dol.

Manowar so torej po petih letih ponovno namastili svoje bicepse, zloščili meče in se na svojih Harleyih pripeljali naravnost v Valhallo. Ja, kaj pa drugega, pred nami je konceptualni album o vrhovnem nordijskem bogu, Odinu. Bojda prvi v seriji konceptualnih albumov o mitoloških bogovih. Pa je Manowar s ploščo Gods of War res uspelo zasesti častno mesto ob okrogli mizi padlih bojevnikov v dvorani Valhalle, vsak s svojo valkyro ob strani? Žal so "veliki bojevniki" stisnili rep med noge in Odin jim je zavrnil vstop v Valhallo.

Gods of War torej pesti hudo pomanjkanje kvalitete. Manowar so seveda znani po epskih orkestracijah, uverturah in kičastih monologih, a tokrat so stopili predaleč. Celo tako daleč, da spomnijo na "symphonic hollywood metal" italijanskih Rhapsody (of Fire). In prav tukaj tiči zajec v grmu. To so Manowar prekleto, in do njih pričakujem metal metal in še enkrat metal. Pričakujem TRUE metal, in zahtevam ga v smešno velikih količinah. Pri tem pa album pogori na celi črti.

Gods of War dolga plošča, saj je konča šele po uri in petnajst minut in na trenutko tako hudo epski, da škodi sam sebi. Začne se "wagnersko" uverturo Overture to the Hymn of the Immortal Warriors in dobimo točno to na kar nas opozarja naslov – prav simfonijo z mogočnim zborom. Godala in orgle atmosfero še nadgradijo in začetek je obetaven. A s skoraj šestimi minutami in pol je intro vendarle predolg in komaj že čakam, da varuhi True metala prijezdijo na svojih Harleyih... Napaka... sledi še ena uvertura – The Ascension. Seveda služi namenu predstaviti koncept, a boljšega dela pri ubijanju občutka ne bi morala napraviti. Po desetih minutah vendarle vžge pravi Manowar zvok s King of Kings. A kaj ko smo komad, sicer v live izvedbi, že lahko slišali na EP-ju. No ja, vsaj z uverturami, intermezzi in monologi smo zaključili ne?

Žal vas moram spet razočarati. Army of the Dead Part 1 je še en nesmiseln vložek, ki pa ga na srečo reši fantastičen Adamsov vokal, ki ploščo resnično rešuje iz hudega povprečja, saj se na plošči Manowar inštrumentalno ne izkažejo niti približno tako, kot so se na prejšnjih albumih. Končno nam Sleipnir ponudi čisto svež Manowar komad, ki se ponaša s tistim pravim Manowar zvokom, ki ga prav hitro vzljubiš - mid-tempo skladba z mogočnimi vokali, grmečimi bobni in pravšnjimi riffi. Očitno je album končno v zagonu in sledi še ena metal himna, Loki God of Fire. Blood Brothers je še en biser plošče, ki je sicer tipična Manowar power balada, pri katerih pa se vedno izkaže Adams s svojim fantastičnim vokalom. A žal so balado postavili prezgodaj, saj popolnoma upočasni in uniči tempo plošče. Kar bi lahko bil odličen zaključek plošče tako hitro uveni v pozabo.

A ne skrbite, dolgočasnih, pustih simfoničnih uvertur še ni konec. Odinov trojček začneta skupaj sedem minutni Overture to Odin in The Blood of Odin, ki ga zaključi Sons of Odin, še en znanec z EP-ja. Sons of Odin je prav gotovo eden vrhuncev plošče, ki spomni na dobre stare Manowar, z močnimi bas linijami in stopnjevito strukturo. Glory Majesty Unity nam postreže še z nekaj simfonike in nepotrebnega čvekanja. Osebno me nordijska mitologija blazno privlači, a roko na srce, milsim, da Manowar ne bo uspelo prepričati nekoga, ki se je prebil skozi Gods of War, da bi vzel v roke še kakšno knjigo s to tematiko.

Naslovna skladba plošče na površje spet prikliče tiste prave Manowar in v Gods of War jim uspe zmešati ravno pravšnjo mero simfonike in metala. A kljub temu me preganja občutek, da bi komad udaril še bolj, če se ne bi bilo potrebno zanj prebiti skozi pol ure nepotrebenih uvertur. Army of the Dead mora seveda dobiti še obvezno, a nepotrebno nadaljevanje z drugim delom, po katerem nas končno pričaka še odlični mid-tempo rocker, Odin. Še zaključna Hymn of the Immortal Warriors in prebijemo se do bonus komada, Die For Metal, ki je bonus izključno zaradi dejstva, da ne sodi v koncept. Smešno, da konceptualno ploščo reši bonus komad, ki nima s konceptom nobene zveze. A vsaj z Die For Metal nam Manowar postrežejo s tisto pravo surovo metal energijo, ki jo od njih pričakujemo in zahtevamo.

Če torej sklenem s tem, da odpihnem prah z mojih zakrnelih delov možganov, ki nosijo matematične funkcije – plošča je dolga uro in trinajst minut. Uverture in vložki zasedejo približno 36 minut kar je pol plošče. Dobimo celo 8 pravih metal komadov, tri od teh smo že imeli moč slišati na nedavno izdanem EP-ju. Kar nam torej zares ostane, je 5 novih Manowar komadov, ki jim je vredno prisluhniti, s tem, da je eden od teh bonus komad. Je torej plošča vredna svojega denarja? Presoja je vaša.

Ker gre za konceptualni album, ki pravzaprav koncept Odina izkoristi zelo dobro, predvsem z odličnimi besedili, bi lahko Manowar odpustili za vse nepotrebne vložke, ki kvarijo atmosfero in tempo plošče... če nas ne bi s podobnim obstreljevali že v preteklosti. A živimo v tehnični dobi in z malo dela si lahko sami ustvarimo pravzaprav odlično ploščo. Manowar tokrat mavričnega mostu do Valhalle ni uspelo prečkati. Zato upam, da jo bodo z nadaljevanjem koncepta dosegli in sedli k bogato obloženi mizi, skupaj z Odinom in njegovimi bojevniki.