Pet let je kar dolgo obdobje med dvema albumoma. Mlade skupine si tega vsekakor ne morejo privoščit, ker bi hitro odšle v pozabo. Skupine, kot so Metallica, Slayer, Iron Maiden in Kreator pa imajo že takšno prepoznavnost, da si lahko vzamejo daljšo pavzo od koncertiranja za stvaritev novega albuma.
Kreator so se vrnili po dobro sprejetem izdelku Phantom Antichrist. Skupina se je tokrat ponovno odločila za istega producenta. Jens Bogren je danes namreč priznano ime, ki sodeč po njegovih referencah naredi »ziheraški« album. Zvokovno so pri Bogrenu albumi močni in jasni, skladbe pa so večinoma smiselno urejene brez nepotrebnega kompliciranja. Bogren je torej prava izbira, da pomaga skupini posneti album, ki je primeren za večje občinstvo, od česar tudi Kreator ne odstopajo.
Na Gods of Violence po pompoznem uvodniku Kreator pričakovano udarijo s hitro skladbo World War Now, kjer skupina potrjuje, da ne bo odstopala od svoje thrasherske narave. Nadaljevanje je prav tako logično s Satan Is Real, ki ne poudarja več hitrosti, temveč melodije in refren, tempo pa se malce umiri. Skratka, nujna hit skladba, ki skuša pritegniti že z naslovom. Poudarjanje refrena pa tu postane malce pretirano, ker je več kot očitno, da ga bo publika prepevala na koncertih. Slika se malce popravi s hitrejšim in udarnim, kot se za thrash metal spodobi, Totalitarian Terror. A hitro se pokaže, kam pes taco moli. Četudi je tema besedil usmerjena na vojno, politiko in človeško zlobo, delujejo spevni in melodični refreni na temačna besedila kot kakšna parodija. A ni vse zaman, naslovna skladba z zanimivim uvodnikom dokazuje, da so se Kreator albumu še kar posvečali. Tudi sama struktura je bolj zanimiva kot preostale skladbe, seveda pa je vse skupaj olepšano z melodično kitaro Samija Yli-Sirniöja, ki tudi priskrbi lepe in dodelane solaže skozi cel album. Prav tako prepriča skladba Army of Storms, ki za povrh postreže še z udarnim breakdownom, kar je lep dodatek k dinamiki skladbe. Omenjeni kitarist Yli-Sirniö je Kreator naredil nedvomno bolj prijazne poslušalcu, ko je vpeljal svojo »finsko« melodiko, ki spominja na stil melodičniga death metala ali power metala. Težava je v tem, da je se včasih melodika izpne in deluje kičasta v stilu folk metala.
Gods of Violence ima vzpone in padce. Pojavi se tudi kakšen filler, polno pa je tudi klišejskih napevov, kot recimo skladba Hail to the Hordes, ki deluje precej posiljena in brez pravega navdiha. Vrh klišejskosti Kreator dosežejo s skladbo Fallen Brother, s katero se poklanjajo preminulim glasbenim legendam. S svojo preprostostjo in sing-along refrenom je skladba več kot idealna za velike koncerte. Kreator sklenejo album z Death Becomes My Light, kjer Mille Petrozza in kompanija skušajo še zadnjič prepričati, da lahko ustvarijo tudi nekaj bolj epskega. Zaključek je sicer soliden, a ne parira ostalim albumom.
Čez izvedbo ni kaj poreči. Jens Bogren je odlično in smiselno zajel vse skupaj, kar je še en dokaz, da se pri njemu splača posneti album. Je pa res, da določene zadeve bolj izstopajo kot druge. Petrozzin vokal zveni močno in besedilom primerno jezno. Kitare so nedvomno močna točka, ritem sekcija pa deluje malce rezervirana, vendar to ne pomeni, da celota ne diha.
Kreator so leta 2001 z albumom Violent Revolution postavili nov mejnik. 16 let in štiri albume kasneje je več kot očitno, da Kreator ne bodo odstopili od svoje ideologije, ki je v skladu z modernimi normativi. V skladbu s tem je tudi Gods of Violence, ki je izdelek brez presežkov, vsekakor pa se čuti stabilnost. Večina bo ta album dobro sprejela, stare oboževalce pa zna pustiti hladne.
Kreator z Gods of Violence dokazujejo, da uživajo v svoji coni udobja kot mnogi metal veterani, ki so po eksperimentalni fazi našli svoje bistvo, od katerega preprosto ne bodo več odstopali. Albume pa snemajo zgolj še, da ne gredo v pozabo.
na vrh