Pagan's Mind: God's Equation

Norveška je glasbeno znana predvsem po čudakih, ki lomastijo po norveških fjordih v corpse paintu, imajo neustavljivo željo po obračanju križev za 180 stopinj, in na sploh na vsakem koraku častijo Kozla. Žal zaradi prevladujočega black metala preostale zvrsti, ki izhajajo iz severa Skandinavije ostajajo bolj ali manj, tudi krivično, spregledane. Ena izmed takih zasedb je progresivno metalna skupina Pagan's Mind, ki je pozornost vzbudila s svojimi prvimi tremi albumi, Infinity Divine (2001), Celestial Entrance (2002) in Enigmatic: Calling (2005). Za njih se je zdelo kot da ne vejo kako kiksniti, saj so prav vse tri povrsti predstavljale progresivni metal s simfoničnimi power metal vložki in nadnaravnimi, eteričnimi atmosferami, na najvišji možni kvalitetni ravni.

November 2007 je prinesel četrti studijski album po vrsti, God's Equation, že pogled na njegovo naslovnico kaže, da Pagan's Mind ostajajo pri začrtanih smernicah znanstveno fantastičnih in razsvetljenskih tem. Če na hitro preletimo še naslove komadov ni težko ugotoviti, da gre za precej brezumne, klišejske naslove kot so Atomic Firelight, Evolution Exceed in Alien Kamikaze. Ja prav ste prebrali, Alien Kamikaze. A knjige se ne sodi po njenih platnicah ne? Žal tokrat temu ni tako, God's Equation je eno večjih razočaranj letošnjega leta. Pagan's Mind ne slovijo ravno po kakšni veliki glasbeni evoluciji, saj se prve tri plošče ne razlikujejo prav dosti, a njihova strast po ustvarjanju intelektualnega, spiritualnega metala je albume naredila še kako poslušljive. Tudi God's Equation ne prinaša povsem ničesar novega, prej bi lahko rekli, da se Pagan's Mind že precej ponavljajo, a hkrati na trenutke poizkušajo v glasbo vriniti precej eksperimentalnih delov, ki pa se jim po večini ne obrestujejo. Na medzvezdno potovanje nas popelje umirjeni akustični uvod The Conception, za eterničnimi kitarskimi linijami in mistično atmosfero, ki pa jo preseka udarna naslovna skladba, ki je hkrati eden svetlejših trenutkov albuma in celo eden najboljših komadov kar so jih napisali. Vsebuje prav vse tiste "trademark" elemente, ki so Pagan's Mind naredili posebne; udarne, groovy riffe, odličen, speven vokal nadgrajen v fenomenalnem refrenu in skrivnostne, ambientalne klaviature. S podobno kvaliteto nadaljuje United Alliance v uvodu katere nas razveselijo udarni bobni in tipične klaviaturske melodije, nato pa v nasprotju s prejšnjimi Pagan's Mind izdelki, ki so jih odlikovali sami odlični komadi, God's Equation zavije strmo navzdol. Že z Atomic Firelight se zazdi kot da Pagan's Mind močno zmanjkuje idej, izgleda kot da reciklirajo sami sebe, najbolj grozno pa je, da zares dobri vokal Nilsa K. Rueja, večkrat pokopljejo pod plasti raznih čudnih efektov. Povrh vsega so na sredo albuma vtaknili še priredbo, ki povsem štrli izmed sicer povsem koherentne plošče. Hallo Spaceboy Davida Bowieja je izpeljan sicer solidno, a bi se obnesel bolje kot bonus komad ali pa na samem zaključku albuma. Evolution Exceed, že skoraj thrasherka nažigačina, kvaliteto ploščka spet nekoliko dvigne, a ji žal sledi ena najslabših skladb kar so jih Pagan's Mind napisali, grozljiva Alien Kamikaze, ki povsem uresniči idiotski naslov. Žal se tudi minute do konca odvrtijo v podobnem stilu, veliko upanja sem imel za zaključni, skoraj devetminutni ep Osiris' Triumphant Return, ki ga napove Farewall s ponovitvijo prelepega uvodnega motiva. Skoraj devet minut žel ne mine zlahka, pravzaprav se kar vlečejo, zaključek albuma je brezdušen in dolgočasen. Mislim, da se Oziris še nekaj časa ne bo zmagoslavno vrnil.

Pagan's Mind bi po prvih treh albumih zlahka napovedal blestečo kariero, sedaj, po tem kar so nam predstavili na God's Equation pa v to močno dvomim. Le upamo lahko, da se bodo Norvežani pobrali in nam v peto predstavili kaj bolj kvalitetnega.