Po treh letih začasne hibernetizacije se je peklenska razpoka požgane zemlje razprla in iz nje so z "Godbluff", še eno temačno mojstrovino epskih dimenzij, ponovno vstali post-apokaliptični vojščaki progresivnega rocka Van Der Graaf Generator. Legendarni angleški kolektiv, ki je pod vizionarskim vodstvom Petra Hammilla, genialnega in povsem unikatnega pevca, pisca besedil in pisatelja, po potrebi pa še pianista in kitarista, s predhodnikom "Pawn Hearts" (1971) ustvaril enega najmogočnejših albumov v povesti progresivnega rocka, si je v treh letih dodobra nabral novih moči za še en podvig, ki je dodobra razburkal bregove eksperimentalne pa tudi popularne glasbe. Člani skupine v tem času niso spali, temveč so v sklopu Hammillove samostojne kariere med seboj še naprej aktivno sodelovali. Klaviaturist Hugh Banton, bobnar Guy Evans in saksofonist/flavtist David Jackson so v tem času združili moči v projektu The Long Hello, kjer so leta 1973 skupaj z nekdanjim VDGG basistom Nicom Potterjem posneli istoimenski inštrumentalni album. Ločnica med nekaterimi Hammillovimi solo stvaritvami in tistim kar bi prej kot ne sodilo na VDGG album je bila pogostokrat tenka in sčasoma so začutili, da je napočil pravi trenutek za vstajenje spečega velikana.
"Godbluff" v pristni VDGG tradiciji prežema temačno, post-apokaliptično vzdušje, katero je v odličnem sorazmerju s skorajda povsem črno naslovnico in Hammillovimi besedili. Slednja so tako kot vselej poseben izziv za vse družbeno kritično ozaveščene intelektualce in znanstveno-fantastične zanesenjake, saj odsevajo probleme in vizije nekega, ne povsem surrealističnega, post-apokaliptičnega sveta, kjer vladajo kaos, ruševine, zarote, človeški plenilci in krvoločni mutanti.
V glasbenem pogledu je "Godbluff" naznanil pomembno zvokovno spremembo proti nekoliko bolj kompaktneje strukturiranim in bolj valujočim kompozicijam z zaznavno manjšo mero kaotičnih improvizacij, a ob vztrajnem ohranjanju epskih dolžin in polne malhe nepričakovanih inštrumentalnih pustolovščin. Hammill se je po letih občasnega ubiranja akustične kitare do te faze svoje kariere že naučil kolikor toliko igrati električno kitaro, katero pa še vedno bolj uporablja kot pripomoček za proizvajanje najrazličnejših, nevsakdanjih zvokov, kot pa v vlogi enega glavnih inštrumentov. Poleg večje rabe električne kitare je Peter na "Godbluff" veliko eksperimentiral tudi s klavinetom znamke Hohner, elektro-mehanično klaviaturo, ki je bila v sedemdesetih, predvsem v progresivi, precej priljubljen inštrumentalni pripomoček.
Doktorjeve ali še bolje rečeno, kameleonove, vokalne akrobacije so kot vedno posebno poglavje zase in so poleg monumentalnih Bantonovih orglarskih vložkov tisti glavni oporni temelj prepoznavnega VDGG zvoka. Osupljive dimenzije njegovega vokalnega razpona, ki segajo od paranoičnega vreščanja, povsem teatralnega pristopa do skorajda angelske nežnosti, so ključne pri ustvarjanju raznovrstnih vzdušij s pomočjo katerih VDGG nobenega poslušalca ne morejo pustiti hladnega. Bantonove orglarske mojstrovine, podložene na dinamično rabo njegovega bas pedala (občasno tudi bas kitare), v družbi Jacksonovih razposajenih saksofonskih podvigov in Evansovih bobnarskih vratolomij, zagotavljajo visoko dozo nepredvidljivega inštrumentalnega avanturizma z izdatno mero sočnih improvizacijskih vložkov. Veličastne harmonije in variacije znotraj katerih se nenehno in s polno paro obračajo simfonični in jazzovski aranžmaji pogostokrat ustvarijo peklenski ambient, zato si ob tem ni težko predstavljati kakšno glasbo bi igral hudič, če bi kdaj ustanovil glasbeno skupino.
Na albumu so resda samo štiri kompozicije, a vsaka izmed njih se ponaša z epsko dolžino in spada v elito največjih umetnin njihove kariere ob katerih glasbeni sladokusci še dandanes cedijo sline. O vsaki skladbi, tako kot je to ponavadi pri VDGG, bi se dalo napisati cel roman, a tu se bom dotaknil zgolj nekaterih bistvenih lastnosti zaradi katerih so si te kompozicije prislužile takšen sloves pri glasbenih gurmanih. Skladateljsko-inštrumentalna genialnost Hammilla in njegove tovarišije s polno močjo zasije že na otvoritvenem epu "The Undercover Man" z besedilom o zloveščih, konspirativnih elementih znotraj povsem razrušene post-apokaliptične družbe. Temačno in skrivnostno vzdušje napove že disonantna uvodna harmonija na flavti, ki ob podpori Hammillovega napol-šepetajočega vokala počasi stopnjuje ritem proti vmesnim simfoničnim vložkom. Sčasoma se odpre popolnoma novo ambientalno obzorje, znotraj katerega kraljujejo mogočni simfonični aranžmaji na klavirju, orglah in flavti in melodično naravnano Petrovo petje. Kompozicija ves čas niha med epskim, dvigujočim vzdušjem, kjer je poudarek na očarljivih simfoničnih harmonijah ter nenadnimi peklenskimi izbruhi, ko se prek energičnega vnosa saksofona in odločnega kitarskega rifa poudari njihova jazzovska komponenta.
To umetnino nasledi mogočni "Scorched Earth", še ena nepozabna klasika, kjer Hammill ne varčuje z agresivnimi pevskimi predstavami, medtem ko saksofon in odebeljena bas linija v ozadju vzdržujeta zlovešče, da ne rečem shizoidno ozračje. Vokalni kameleon tu kot za stavo spreminja pevski pristop. Ne preseneča, da je to edina skladba na albumu, kjer je razen Hammilla svoj skladateljski prispevek oddal tudi saksofonist Jackson, ki tu blesti z nekaterimi naravnost norimi pihalnimi vložki, predvsem znotraj disonantnih improvizacij. Posebno poglavje je ubijalska inštrumentalna sekcija, kjer Evansovi divji bobnarski prehodi rušijo vse pred sabo, preden oddajo prostor za orglarske in saksofonske pasaže. Tisti katere zanima, kako si VDGG zamišljajo pekel na zemlji, morajo prisluhniti tej neverjetni umetnini, ki s svojimi nepredvidljivimi inštrumentalnimi podvigi in rušilnim ambientom še po tolikih letih jemlje sapo.
Serijo odličnih stvaritev nadaljuje "Arrow", ki se odpre z jazzovsko ritmično improvizacijo. Ta služi zgolj za predpripravo na veličastno sekcijo, znotraj katere na pretkan način z vrsto vmesnih inštrumentalnih vložkov tkejo melanholično melodijo. Slednja je morda celo najbolj pretresljivo žalostna v njihovi povesti. K temu ključno pripomore fenomenalno Hammillovo petje. Mojster vokalne preobrazbe z energičnim menjavanjem med pobesnelim vreščanjem in otožnim pripovedništvom kot za šalo prehaja med nebesom in peklom. Za mogočen efekt izgradnje popolnega epskega veličastja pa poskrbi podpora nepredvidljivih orkestralnih harmonij.
Potem ko poslušalec že pomisli, da tovrstne skladateljske perfekcije ne morejo več preseči, pa ga dokončno zabijejo v tla (ali dvignejo v nebo; odvisno od posameznika) z zaključnim monumentalnim epom "The Sleepwalkers", kjer se vsi najboljši aspekti legendarnega kolektiva zlijejo v pravljično kohezijo, da bi zlovešči mesečniki lahko začeli svoj srhljivi polnočni pohod. Tudi tu se s posebnim žarom poslužujejo prebrisanega in postopnega tkanja veličastnih harmonij z vrsto vmesnih improvizacij. Mogočen in skrivnosten uvod nasledi prehod v veličasten baročni aranžma, ki na popoln način ustvari mračno srednjeveško vzdušje. Nenadnih prehodov in izmenjavanj v energične in bolj umirjene sekcije zlepa ne zmanjka, tako da presenečenj tudi po nepreglednem številu poslušanj ni konec. Izvrstne improvizacije zlahka burijo domišljijo tudi vseh jazz fusionističnih zanesenjakov. Hammill z izjemnim čustvenim angažmajem ves čas skrbi za odlično ambientalno povezovanje posameznih sekcij. Še posebno navdušujoč je popolnoma nepričakovan zaključek te popolnoma razburkane in visoko kompleksne kompozicije, ki včasih zveni že skorajda kot razodetje.
Ponovno rojstvo progresivno rockovskih veličin se z "Godbluff", še eno mojstrovino, ki sodi v vrh najboljših dosežkov v povesti sodobne eksperimentalne glasbe, res ne bi moglo boljše posrečiti. Ta temačna umetnina je eden izmed najbolj bleščečih draguljev v dosedanjem VDGG ustvarjalnem opusu in sodi ob bok celo neponovljivi mojstrovini "Pawn Hearts". Prerojeni VDGG so z ustvarjanjem vrhunskih albumov, ki še dandanes razvnemajo domišljijo progresivno rockovskih zanesenjakov, torej nadaljevali od tam kjer so nehali pred tremi leti. Kako velik plamen kreativnosti je v tistem času gorel znotraj skupine najboljše pove podatek, da so v nič manj kot dvanajstih mesecih posneli kar tri odlične albume ("Godbluff" sta nasledila tako rekoč nič manj izborna "Still Life" in "World Record" (oba izšla leta 1976)). Navkljub temu, da je bilo njihovo ponovno vstajenje kratkega veka preden so se, tokrat za daljše obdobje, vnovič odpravili na počitek, pa so ta štiri leta izkoristili precej polnejše kot velika večina medijsko bolj razvpitih glasbenih vrstnikov.
na vrh