Gillan, Ian: Glory Road

Čeprav Ian Gillan v post Deep Purple obdobju ni užival sreče konkurenčne svojima Purple kolegoma Blackmoreju in Coverdaleu, vseeno ne gre spreglededati odličnih dosežkov, ki so slavnemu vokalistu, kljub alarmantnim znakom, ki so že nakazovali prve luknje v njegovem glasu, prijazno pomagali zaceliti rane neslavno propadle Ian Gillan Band avanture. Ian si je, za razliko od obeh zgoraj omenjenih kolegov, okoli sebe zgradil unikatno kombinacijo karakterno popolnoma različnih glasbenikov, ki je osvobojena egocentrizma, tvorila ostro udarno celoto, homogeni glasbeni kolektiv, ki je, če ne drugega, vidno shiranemu životu rokerske scene iz konca sedemdesetih let, transfuziral pošteno dozo prepotrebne sveže krvi.

Kakšnega muzikalnega pristopanja se je torej tokrat prijel vedno razpoloženi striček Gillan? V prvi vrsti seveda času primerno neposrednega in predvsem bistveno preprostejšega, skratka v osnovi močno kontrastnega bravuroznemu tehničnemu "stresanju frustracij", ki so nekoč v duhu tekmovalnosti kratkočasile pevčeve glasilke v njegovih najbolj rožnatih dneh. Kitarskega herojizma v stilu "moža v črnem" je tako temu primerno malo, čeprav Bernievih kvalitet seveda nikakor ne gre spregledati. Druga zgodba se vrti okoli ušes parajočih Townsovih klaviatur, katerega "nadležnemu" zbadanu dostojnega rivala boste iskali zaman. Colin je star maček, namazan z vsemi mogočimi žavbami, zatorej se je moč njegovim inovativnim tipkarskim zamislicam brezskrbno prepustiti v celoti. Oba protagonista, z izjemo karizmatičnega Ianovega vokala seveda, na Glory Road v celoti dominirata. Kar se Ianovega glasu tiče, ta z Glory Road počasi izgublja primat enega najimpresivnejših vokalov v poslu. Razen na intenzivno naviti Sleeping On The Job, se Ian drugog previdno ogiba prepoznavnega "vriskanja", kar pa boste kot prvi opazili predvsem tisti, ki ste dobro seznanjeni z gospodovimi Purple vragolijami. "Zabušavanje na delovnem mestu" je lep primer Ianove sarkastično humorne interpretacije, kot sarma pocasto zavite v neustavljivo jurišanje igrivo razpoložene dvojice Colin/Bernie.

Skupni imenovalec Glory Road, z izjemo dveh razpoloženskih trenutkov, vseskozi ostaja isti; ostra, brezkompromisna godba, začinjena z bolj kot ne nestabilnim Gillanovih dretjem, ki pa ga večina skladb presenetljivo dobro prenaša! Če česa na Glory Road ne primanjkuje, je to definitivno pestra komunikacija vseh vpletenih, ki v celoti bazira na slogi in razumevanju, kar bi človek ob tolikšni prisotnosti na trenutke skorajda najstniškega razbijanja sprva le stežka pričakoval. Are You Sure, Unchain Your Brain in Running, White Face, City Boy tvorijo močno razgiban hard rokerski trikotnik, sredi katerega se je udobno namestila ušesom prijazna Time And Again. Sproščenost slednje nas tule obišče ravno v pravem trenutku, tik pred prihodom novega rokerskega tramvaja No Easy Way, kjer kraljuje odlični Colin Towns.

Gillan nam enega večjih presenečenj lahko bi rekli da kar kariere predstavi z nadvse užitnim bluesom If You Believe Me, za izvedbo katerega si zasluži vse čestitke, če že ne zaradi prepričljive interpretacije, potem pač kot posledica pogumnega sprehajanja v za njega dotlej bolj kot ne neraziskanem teritoriju. Ian nanj povsod prežeče nevarnosti premaguje z osupljivim pogumom in odločnostjo. Oba elementa učinkovito kompenzirata s pregovorno kroničnim pomanjkanjem dovzetnosti za "modrikasto" melodične motive. Navkljub nenadejanemu uspehu slednje bistvo Gillanovega sporočila ostaja rock n roll v stilu On The Rocks. Nedvomno favorit albuma, tematsko močno spominja na predhodno Mr. Universe. Impresivnen uvod Townsovih klaviatur ustvari mračnjaško vzdušje, ki ga vse do konca skladbe zvito razvijata vokal in konstantno izmenjavanje ostrih kitarskih rifov. On The Rocks je veliki Gillanov triumf, ki predstavlja naslednjo stopnico v pevčevi glasbeni evoluciji, na vrtoglavi višini katere se Ianova Glory Road s sijajno Nervous tudi poslovi. Na srečno ne za dolgo..