"Glory Of Chaos" to agresijo še poglablja. Gre za najtrši izdelek skupine v njeni dolgoživi karieri metalske pridige. In vendar je jasno, da ohranjajo Helstar tudi z "Glory Of Chaos" na miljo prepoznavno samoniklost in izrazno prepoznavnost. Z vnosom agresije skozi strupeno navito riffanje, ki ga pooseblja novi album še izraziteje kot "The King Of Hell", prenašajo v novo dobo Helstar še naprej nekatere glasbene elemente iz obdobja preloma tisočletij. Govorim o dveh nepozabnih Destiny's End albumih. Po drugi plati pa se v novih Helstar čuti bolj kot kdajkoli v izbiranju vodilnih riffov in samega "schreddinga" stikanje z elementi, ki so jih predstavili svetu njihovi trši kolegi tipa Exodus ali Testament (npr. skladba Summer Of Hate, ali daleč najtrša skladba albuma Alma Negra, s posebej bestialno izpostavljenim kričanjem Jamesa Rivere). A kot rečeno. Helstar so v vsem ohranili svojo strogo prepoznavnost. Zahvaljujoč podedovanemu občutku za vnos melodije. Ne glede na to, da so vodilni riffi skladb stkani skupaj s poltonsko oblikovanimi prehodi, ki so nosilci jeze, zlobe in nepopustljivega grizenja, ki ga lahko ponudi le thrash metal, so Helstar tudi na "Glory Of Chaos" okrasili vse skladbe z izdatno mero žlahtnih melodij, kar jih postavlja na posebno mesto v svetu thrash metala. Drugi silno pomemben dejavnik te samonikle drže je seveda vokal edinstvenega pevca Jamesa Rivere.
James, ki je letos dočakal Abrahama je neverjeten. Njegov vokal deluje v letu 2010 povsem ohranjeno, sveže in agresivno, kot na prvencu "Burning Star" iz leta 1984. Njegov značilni pristop, ki spominja na križančka med Robom Halfordom najboljših časov (rušilno, a melodično čisto, vreščanje najvišje uperjenih leg) in Ronnie James Diom (avtoritativno oblikovanje in podajanje verzov v kiticah in/ali predrefrenih, kot nenazadnje tudi sama tematika verzov), je faktor brez katerega ni Helstar. Zato je tudi "Glory Of Chaos" izjemen album v vseh pogledih. Po navdihu izredne ustvarjalne svežine, katera dokazuje, da so Helstar ujeli pravo delavno kemijo, po neukročeni in nepopustljivi drži kakršno zahteva sleherni ponosno stoječi ultimat thrash metala, ki sije skozi produkcijo izkazanega "milozvočja" skrajno destruktivnih razsežnosti novega albuma.
Nova plošča ne pozna milosti. Gre za klofutanje iz skladbe v skladbo. In pravzaprav bi lahko sleherna v zaporedju bila izbrana na pozicijo otvoritve albuma. Iskrive kreativnosti riffi nikakor ne tajijo. Obenem je potrditev njihove izrazne moči definicija izredne variabilnosti, ki ju premoreta tudi v novem tisočletju Larry Barragan in Robert Trevino. Zato zgrabijo skladbe s prve in brez težav spravijo v galop še tako bukavo thrash metalsko glavo. Preprosto. "Glory Of Chaos" je mana za metalca. Nosi tisto rdečo nit klasične ezoterike nedolžnih časov zgodnjih osemdesetih, ko so se na planetu pojavili v ZDA unikati, ki so želeli igrati še hitreje in bolj šokantno od vselej nekoliko epsko-okultno izpostavljenih britanskih bratov N.W.O.B.H.M.ja. Brez sajenja rožic. Odštevši splošno razvpitost velikih Metallice, Slayer in/ali Megadeth, je dalo to obdobje še druge mnoge posebneže od Laaz Rockit, Sacred Reich, Agent Steel, Testament, itd... med katerimi so Helsar le eni od nosilcev, ki so pripomogli k bohotenju thrash metalske scene, pa čeprav jih pedigre izjemne doze melodiciranja vselej postavlja na posebno mesto v tem gibanju. "Glory Of Chaos" je v tej luči močnega atributa plasiranih melodij podedoval element staroselcev speed metala (posebej izpostavljen v Trinity Of Heresy).
"Glory Of Chaos" ohranja jasen fokus tudi v instrumentalnih srednjih delih in ne izgublja niti kančka naboja togotne thrash metalske potence, ki jo razvijajo Helstar v refrenih in kiticah. Tu ni prostora za šibkost in kolebanje. Niti na eni točki ne srečamo občutka fragmentacije, ki je bil občasno značilen za Helstar v osemdesetih, Vsekakor pa je treba tu upoštevati takratno željo skupine po preizkušanju in raziskovanju novih glasbenih horizontov, ki je rada zabredla v kompleksno oblikovane pasaže med posameznimi vodilnimi motivi. Na "Glory Of Choas" tega ni občutiti, kot ni bilo občutiti niti na "The King Of Hell", kar je dokaz dokončne profiliranosti artistično izraznega značaja Helstar po letu 2008. Helstar so izoblikovani dozoreli stari mački, ki le še sproščeno uživajo v studiu ter se predajajo kreativnemu navdihu. In to je največja moč, ki ti jo lahko ponudi pozicija glasbenega ustvarjanja, v kolikor jo doumeš in seveda znaš izrabiti sebi v prid.
Zato je "Glory Of Chaos" album izjemne thrash metalske higiene in izkazane ustvarjalne inteligence, ki dokazuje da se Helstar še vedno evolutivno razvijajo, čeravno med "The King Of Hell" in novim albumom ni bistvenih razlik stilistične prepadnosti, z izjemo večje kompaktnosti novih skladb ter še bolj poudarjene rušilnosti samih riffov v produkciji novega zvoka. Nenazadnje sta izredni priredbi, ki ju najdemo le na izdaji CDja za Evropski trg dokaz nebrzdanega avanturizma, ki poganja Helstar nezadržno naprej v ustvarjalnem procesu novega milenija. Kdor ne pozna klasik Saxon in Scorpions, brez težav pomisli, da gre za avtentičen Helstar material. Tu sta skrita moč in znanje najboljših svojega posla. Obe klasiki sta prikrojeni namreč tako, kot bi ju napisali Helstar. Kjer ne moreta kitari po "Helstarovsko popačiti" in "izkriviti" zasnov obeh klasik, pa to stori Rivera, ko po potrebi ubere poltonsko podajanje verzov preko riffovske melodije.
Ni ovir torej za Helstar. Tudi v letu 2010. Poleg povratniškega albuma zasedbe Heathen z (zanimivo!) zelo podobnim naslovom "Evolution Of Chaos" (2010), je "Glory Ot Chaos" danes največji približek modernih razgledov thrash metala, ki nosi v sebi čvrsto zakoreninjen pionirski obraz klasicizma osemdesetih let. Lahko rečemo danes živi fosil ali evolutivna vez enkratne ponudbe vstopa v časovni stroj, ki s svojo inteligenco ne preneha buriti duha ter domišljije, pa če poganjaš letnice na časovnem plovilu naprej ali nazaj. "Glory Of Chaos" je skrajno strupen in nov edinstven Helstar album!
na vrh