Bonfire so nazaj. O tem ni dvoma. Pred izidom albuma »Glorious« so se v vrstah veteranov iz nemškega Ingolstadta vršile turbulentne spremembe. Če prevrtimo čas za malenkost nazaj, je v jeseni 2014 kitarist Hans Ziller napovedal reformacijo zasedbe EZ Livin' v postavi s pevcem Davidom Reece-m, znanem po vokalnem prispevku na Accept albumu »Eat the Heat« ter sodelovanju v skupinah Bangalore Choir, Tango Down in Gypsy Rose. V reaktivacijo zasedbe sta bila vključena tudi basist Ronnie Parkes in bobnar Harry Reischmann. No iz vsega tega, pa se je nemalo zatem rodila reformacija Bonfire. Predrzno. Brez Lessmanna na vokalu namreč. V ekipo se je vključil še kitarist Frank Pané, bend pa je sklenil pogodbo z italijansko založbo Frontiers Records. Posledično s tem je bil k sodelovanju na novem albumu vključen tudi italijanski multi-inistrumentalist, aranžer in producent Alessandro Del Vecchio, ki se je ukvarjal ob ustvarjanju aranžmajev za klaviature, tudi z dodajanjem plasti vokalnih harmonij.
Biti oboževalec skupine Bonfire v zadnjih 12. letih je bila zagotovo vrsta frustracije. Skupina namreč ni izdala dovolj dobrega albuma, ki bi opravičeval zlato dobo ustvarjanja skupine. In to od albumov »Strike X« oziroma »Fuel to the Flames« dalje. Abortirani rock mjuzikl »The Rauber« je bil popoln artistični mimostrel, obljube skupine o slogovni in zvočni vrnitvi v čase slave in albuma »Fireworks«, pa izdaji albumov »Branded« in »Double X« nikakor nista opravičili. Čeprav nosita nekaj izjemno zglednih in krepkih trenutkov.
»Glorious« pa ponuja priključek k zlatim časom skupine. Ziller, kot edini originalni (in ustanovni) član v današnji postavi zasedbe, je preprosto potreboval popolno prevetritev postave, da lahko spravi končno skupaj kredibilno stoječi album, ki ne ponuja mašil v minutaži in kakovostnih klecljajev. Glasbe je na albumu kar 67. minut, vendar pa je treba od tega odšteti približno 14. minut, kar nanese znosnih 53. minut novo ustvarjene avtorske glasbe. Na rep albuma sta namreč dodani na novo zaigrani in zvočno osveženi klasiki Sweet Obssession in American Nights ter manj pomembna, če ne kar pogrešljiva, verzija The Beatles klasike With A Little Help From My Friends.
Ziller je postregel z odlično zvočno produkcijo, ki smiselno premošča zvočne čase hard rocka osemdesetih z novo studijsko tehnologijo 21. stoletja. Album je živ, a nosi pretanjene kontraste, med gradniki zvoka, predvsem pa dodatno kontrastirajo zvočno sliko albuma harmonizirani vokali v refrenih in plasti sintetizatorjev, za katere sta poskrbela Del Vecchio in Paul Morris. Ziller je prinesel tudi nekaj izjemno močnih kitarskih fraz, ki bi jih z lahkoto lahko umestil tudi na katerikoli Bonfire album zlatih časov. V produkciji so kitare odločno porinjene naprej in štrlijo v zvoku nekoliko ven, kar je tipična lastnost nemškega pristopa k hard rocku. Reece postreže s svojim markantnim vokalnim pristopom, ki je močan, avtoritativen, dodatek njegove raskave grlenosti pa povleče mestoma na Paula Stanleya (Kiss) v časih njegove dobre vokalne forme.
Album seveda ne bo zanetil rokerske revolucije na planetu, predstavlja pa za Bonfire končno pravi priključek k zlatim časom skupine in jo vrača v fokus evropskega hard rocka. Prestop pod okrilje založbe Frontiers Records bo ta album »porinil« tudi na vsa najpomembnejša svetovna glasbena tržišča kar je zelo pomembno, za skupno, ki očitno doživlja z njim nov kreativni razcvet ter novo pomlad. Dobrodošli znova doma fantje.
na vrh