Južnoafriški klaviaturist Manfred Mann je na začetku sedemdesetih s svojo novo skupino Earth Band začenjal novi preporod svoje dolge in uspešne kariere. Zgodnja verzija Manfred Mann's Earth Band, katera je poleg poglavarja banda, klaviaturskega velemojstra Manna vsebovala še kitarista/pevca Micka Rogersa, basista Colina Pattendena in bobnarja Chrisa Sladea, je med seboj najrajši mešala elemente jazza,blues rocka, r'n'b-ja in funka. Poleg lastnih del so jim od nekdaj dišale bolj ali manj posrečene priredbe skladb drugih izvajalcev.
Na »Glorified Magnified«, njihovem drugem album, ki je izšel le pol leta po istoimenskem prvencu, a je na njem že moč zaznati evolucijski napredek kar se tiče zvokovnega eksperimentiranja, predvsem Mannovih divjih solističnih vragolij na mini moogu in tkanju kompleksnejših improvizacijskih sekcij. »Glorified Magnified« je bil tudi njihov prvi album na katerem se je pojavil znameniti Manfred Mann's Earth Band logotip, katerega so v svoji karieri uporabili še večkrat.
Tokrat sta se na albumu nahajali samo dve deli drugih avtorjev in sicer »Ashes To Ashes« ter zelo dobra verzija klasike Boba Dylana, »It's All Over Now, Baby Blue«. Slednja je, po pričakovanju, tudi edina skladba na »Glorified Magnified« s hit potencialom na račun hipnotične kitarske melodije, prešernih klaviaturskih pasaž, razigranih ploskov rok, nostalgičnega vokala in predvsem lepega refrena. Na njihovih zgodnjih albumih se je sicer po navadi pojavila vsaj po ena imenitno izvedena Dylanova priredba.
Otvoritveni »Meat« je eksperimentalistično zasoljeni trdi rocker na katerem gospod Mann uporablja vrsto norčavih efektov na mini moogu, medtem ko si Rogers na kitari privošči kar nekaj sproščenih blues variacij. Ritmični kolaž je kar se da razposajeno pobalinski in se dobro ujema s šegavim besedilom. Tudi »Look Around«, kjer ne manjka kotalečih se bobnarskih prehodov, je utemeljen na krepki trdo rockerski ktiarski frazi, a vsebuje tudi številne funkovske ritmične nianse, medtem ko je Rogersov pevski pristop še nekoliko bolj hudomušen. Njegove nagajive kitarske improvizacije na čelu z monumentalno solažo se lepo dopolnjujejo z Mannovim šelestečim orglarskim zaledjem.
»One Way Glass« je nežna balada na kateri vlada eterična melodija Rogersove akustične kitare in melanholični vokal, medtem ko v drugem delu še posebno navduši Mannova za tiste čase inovativna in nadvse hudomušna solaža na mini moogu. Na »I'm Gonna Have You All« vladajo boogie ritmi ter r'n'b vplivi, katere je gospod Mann s seboj prinesel še iz šestdesetih. V zaključnem delu klaviaturski maestro preseneti z 'vesoljsko' solažo na mini moogu. »Down Home« predstavlja strasten izlet v klavirsko usmerjen blues rock s številnimi nagajivimi kitarskimi kapricami.
Trdo rockersko zasoljeni »Our Friend George« je socialna satira in priložnost za izdatno galono klasičnega britanskega humorja v besedilu, ki je interpretirano z Rogersovim ekscentrično obarvanim vokalni pristopom. Tudi tokrat v srednjem delu ne manjka jazzovsko obarvanih inštrumentalnih variacij. Sledita dve kratki, komaj dve minuti dolgi, med seboj konceptualno povezani skladbi. Prva izmed njih je prelestna akustična folk balada in priredba »Ashes To The Wind«, medtem ko njeno nadaljevanje, preprosto imenovano »Wind«, vsebuje dominacijo Mannovih pustolovskih improvizacij na mini moogu. Inštrumentalno usmerjena naslovna skladba na kateri gospod Mann prek psihadeličnih efektov na mini moogu med drugim simulira oglašanje opic je daleč najbolj eksperimentalno obarvan dosežek na albumu s številnimi norimi ritmičnimi improvizacijami na bobnih in pobesnelimi kitarskimi pasažami z vrhunskim odklopom v kakofoničnem zaključku.
Na moč solidni »Glorified Magnified« je predstavljal naslednjo evolucijsko stopničko v počasi se razvijajočem zvokovnem izročilu Manfred Mann's Earth Band kolektiva in si še danes zasluži svoje mesto v zbirki slehernega ljubitelja kvalitetnega progresivnega rocka in trdega rocka. Manfred Mann in njegovi prijateljčki so vse do konca sedemdesetih delali majhne, postopne korake v svojem razvoju in preboju v elito najboljših rock skupin sedemdesetih, saj je bil vsak naslednji album boljši od prejšnjega.
na vrh