Pisal se je 10. marec 2007, ko je Beograd za en večer - kot se je med nastopom izrazil Bora Đorđević - postal središče sveta. Velikani rockerske pripovedi našega širšega prostora Riblja Čorba so pred skorajnšjo trideseto obletnico delovanja zasedbe v tedaj slabe tri leta delujoči beograjski Areni pripravili veliki koncert, ki je srbsko in tudi širšo javnost opomnil, da Riblja Čorba ob izteku prvega desetletja novega tisočletja še vedno diha s polnimi pljuči in kipi od mladostniške energije, ujete v telesih izkušenih sivolasih starčkov.
Riblja Čorba je skozi desetletja svoje glasbene kariere izoblikovala kult svojih koncertov, o številnih minulih koncertih popularnih Beograjčanov še dandanes krožijo zanimive zgodbe, če že ne prave miti in legende. Tako so še pred izdajo svojega prvenca leta 1979 kot pravzaprav neprepoznaven band razprodali Tašmandansko dvorano, njihov koncertni album "U ime naroda" bržkone še danes s šestmestno številko prodajanosti drži rekord kakšnega "jugoslovanskega" banda, verjetno najbolj znana štorija pa sega v leto 1982, v čas, ko je bila Čorba na krilih silno uspešnih studijskih albumov najbolj zaželen koncertni artikel v Jugoslaviji. Na koncertu v zagrebški Ledeni dvorani je zaradi izjemne gneče v prenatrpani dvorani množica do smrti poteptala štirinajstletno dekle, kar je takratna oblast izkoristila za začetek gonje proti politično spornemu izražanju skupine. Ironija ob tragediji je še večja zato, ker je Čorba takratno turnejo poimenovala "Ko preživi - pričaće". Številne podobne anekdote in še številčnejši že davno tega ponarodeli hiti skupine so Ribljo Čorbo vtisnili v podzavestni del spomina zvestih oboževalcev, Čorba je za vse večne čase postala obče prepoznavna, zato je tudi organizacija koncerta v gromozanski Beograjski Areni navkljub današnjim zrelim letom skupine vse kaj drugega kot mimostrel.
Veliki koncert se je začel s pravim moto vložkom, ko je kakšnih ducat motoristov prestižnih znamk jeklenih žrebcev v slogu Roba Halforda pripeljalo pred oder, zadnji izmed njih je na "kraj zločina" dostavil koga drugega kot Boro Đorđevića, in spektakel se je z že dolgo uvodnim komadom Ostaću slobodan lahko pričel. Skupina s svojim minimalističnim pristopom ne deluje kot stadionska atrakcija, a njihove kvalitete je treba iskati drugje. Preprosta rockerska govorica in delavska drža na odru sta polno Areno hitro prisililo k sodelovanju in vzajemni izmenjavi energije, ki se je tekom koncerta le še eksponantno povečevala.
Osrednja figura in duša zasedbe je kdo drug kot Bora Đorđević. Možak razmrščenih sivih las, ki se približuje šestdesetemu letu svojega življenja, je izkušen koncertni maček in kot tak dobro ve, kako se stvarem streže. Karizmatični frontman s prirojenimi voditeljskimi sposobnostmi je modro krmaril nastop in znal ob primernem trenutku s kakšno šalo ali humorističnim recitalom obiskovalcem pihniti na dušo, pri tem pa je zaradi snemanja koncerta svoje radikalne nazore (vsaj enkrat) postavil na stranski tir. Znani so njegovi nacionalistični pogledi na svet, znano je tudi to, da Čorba že 20 let zaradi njegovih političnih prepričanj ni nastopila na "osovraženih" hrvaških tleh, tokrat pa je šel Bora preko tega in sredi nastopa pozdravil obiskovalce iz Zagreba, Banja Luke, Rovinja, Ljubljane... No, čisto iz svoje kože ni mogel, saj je ob predstavitvi članov banda imena svojih glasbenih kolegov zamešal za haaške obtožence, sebe denimo kar za Radovana Karadžića.
Koncert so sestavljale Čorbine klasike iz vsega obdobja, z logičnim povdarkom na skladbah prve dekade njihovega delovanja. Izstopal je akustično zaigrani trojček Vetar Duva, Dva Dinara druže in Nemoj Srećo, nemoj danas, kjer je glas ljudstva še toliko bolj slišen, nalezljivost komadov pa ob živi izvedbi poskrbi za pravo koncertno erekcijo! V drugi polovici so prevladovale zimzelene klasike kot so Amsterdam ali Kad sam bio mlad, pri izvedbi katerih se je temperatura v prepolni Areni nekajkrat nevarno približala vrelišču. Pri izvedbi komada Kada padne noć (upomoć) se je peterici glasbenikom na odru pridružil številčni orkester Radia in televizije Srbije in poskrbel za dobrodošlo zapolnitev zvočne slike, prirejeni aranžmaji in zvok klasičnih inštrumentov so se še kako podali Čorbini rockerski podlagi in občasno zelo ostremu hrupu Božinovićeve kitare. Bori "Majstoru" ob rami je družbo delal vselej nasmejani basist Miša Aleksić in vokalno dopolnjeval nekatere refrene, zanesljivo ritem sekcijo pa je zaključeval Milatović na bobnarskem stolčku. Vse prej kot nepomemben člen je tudi klaviaturist Nikola Zorić, ki je poskrbel za poskočne rock'n'roll vložke v komadih kot je Odlazak u grad in na drugi strani za ambientalne Floydovske momente, denimo uvod v Pogledaj dom svoj Anđele. Vrhunec je druženje doseglo pri umazanih že prastarih blues-rock mojstorvinah Ostani đubre do kraja in Lutka sa naslovne strane, predno so se s Prezirom srbske rock staroste zaključile maratonsko dolg nastop - nastop, ki je dogodku primerno ponudil klasični železni repertuar.
Posnetek nastopa iz Beograjske Arene je dokument, ki dokazuje, da je Riblja Čorba tudi v jeseni svojega delovanja kredibilna lastnica laskavega naziva enega izmed največjih bandov bivšega skupnega prostora. A velik dogodek potrebuje tudi dodatno obkoncertno popestritev, najsigre za sam izgled odra, zanimive glasbene goste ali kaj tretjega, po čemer bi se spektakel razlikoval od navadnega klubskega nastopa. Na tej točki je Čorba padla na izpitu, še dobro, da so že slabi dve leti kasneje z osrednjim koncertom ob tridesetletnici delovanja popravili napako. A zaključek je kristalno jasen: naj "mlada in perspektivna skupina" Riblja Čorba še dolgo živi in ustvarja, ker dokler je forma dobra, bodo dobri tudi rezultati!
na vrh