Ne najdeš vsak dan izvajalca v heavy metalu, ki bi se lahko pohvalil s tako močnim atributom svojskosti posredovanih sporočil, kot ga lahko srečamo pri gospodu Kingu Diamondu! Govorimo seveda o kontinuiteti klasičnega "eighties" izročila heavy metala, od koder izhaja King Diamond. Kingov novi album, že dvanajsti po vrsti v njegovi iskrivi 25. letni karieri, je, naj takoj povem, ni nič manj zanimiv, kot Kingovi najboljši dosežki. Seveda je utopično iskanje albumov "Abigail" (1987), "Fatal Portrait" (1986), a po približno sedmih letih sobivanja kitarskega dvojca Weed/ La Rocque, ravno na novem albumu "Give Me Your Soul… Please" se kombinacija deal dveh iskri v kvalitetah, kadar govorimo o navezavah dveh enakovrednih kitaristov/solistov v skupinah.
Zanimive so namreč sledeče opazke. King Diamond se preko nove plošče v večji meri, kot kdajkoli doslej, zadržuje v nižjih registrih, kar zbližuje album s prijemi, ki jih je uporabljal v Mercyful Fate. Nadalje je uspelo možakarju sestaviti album kompozicij, ki vse po vrsti briljirajo v močni izraznosti refrenov, ki zgrabijo s prve in po ujeti neposrednosti, udarnosti ter hkratni melodičnosti poudarjajo, da znamka kova King Diamond preprosto ne zna, ne zmore in kar je glavno, sebe in svojih oboževalcev nikakor ne uspe razočarati. Na plošči ni težko zaznati (kar nas odstreli v zgodnje Kingovo obdobje) izredne detajliranosti skladb v izbiri dodanih kitarskih okraskov ter v načinu skrbno prilegajočega se vključevanja vseh mogočih vragolij obeh kitaristov, ki sledijo rdeči niti, ki jih ponudijo izrazni osnovni brezkompromisni riffi. Že prva pesem je pravi naslov za to. Osnovni riff z izbranim beatom prikliče vzporednice s strupenostjo skladbe Painkiller (Judas Priest), udarno melodično spevni "singalong" refren, pa je seveda popolnoma Kingov. Kitarista sta ob tem uspela oplemenititi album na še en sila pomemben način! Svojo odlično medsebojno komuniciranje sta potrdila z načinom napletanja in vgrajevanja multi-deljenih solaž. Možakarja skrbno izbirata kam s toni improvizacij, ne trgata fluidnosti albumu, pač pa udarnost in dramo uspešno dopolnjujeta ter nadgrajujeta. V sami perfekciji združevanja klasičnih prvin, ki smo jih vajeni pri Kingu Diamondu, na plošči izstopa prav gotovo naslovna skladba!
Kingu se nekoliko pozna, da so leta dolge kariere nedvomno pustila posledice na njegovi živahni odzivnosti glasilk ter ostalih elementov grlene konstrukcije. In vendar, halo? Govorimo o Kingu Diamondu. Brez skrbi. Tu je zahtevana zmes terorizirajoče groze, ki bo prežala na vas, v slehernem koraku, katerega boste odmerili preko plošče! King znova zmagovito kombinira svojo moč prepoznavnega ekstremno visoko čisto zavijajočega zlobnikavega petja v slogu vil, ki kličejo smrt (keltsko: "banshee") ali volčjega lajanja v luno, katero je tvorno prizemljeno z raskavo nižje intoniranimi in bolj neposrednim vokalnimi napadi. Dinamično valovanje razpoloženjskih stanj je Kingu na novem konceptualnem albumu še ene grozljivke znova kot za šalo uspelo ne le ujeti, pač pa v goriščni legi tudi izpostaviti, kar je bila definitivna no tudi sama osnova umetnikova želja.
Ne glede na to, da sem omenjal visoko spevnosti in grabežljivost melodičnosti visoko udarnih kompozicij, pa je Kingova vokalna interpretacija, kot vselej tista, ki album pohujša do te mere, da človek potrebuje kar precej časa, da se mu usede v ušesa. In tako je prav, sicer to ne bi bil King Diamond album. "Give Me Your Soul…Please" je visoko kompaktna plošča, katere skladbe so po ekspresivni plati povsem enakovredne. Baladnih uspavank ni, z izjemo izhodne Moving On, kar pa zahteva od nje že sam koncept. Novi King Diamond ponuja znova čist in najpristnejši heavy metal, pregrešno sladak in skozi satansko blaznost, hkrati poguben, kar je tudi njegov osnovni cilj!
Kljub zaščitnim znamkam, ki jih nosi vokalna interpretacija Kinga Diamonda, pa je na plošči vseeno opazen premik iz Kingove izpostavljenosti, v telo same skupine. Torej na "Give Me Your Soul.. Please" je mogoče občutiti, da skupina nosi primat, pred centralizirano figuro Kinga Diamonda, čemur smo lahko priča na večini King Diamond plošč. To dejstvo pa spet oriše pred ušesa in oči smiselne navržbe primerjav z Mercyful Fate.
Po precej povprečnima predhodnikoma "Abigail II": The Revenge" (2002) ter "The Puppet Master" (2003), je bil štiriletni časovni interval, ki je trajal do izdaje nove plošče na moč koristen! "Give Me your Soul… Please" je plošča, ki diha in bije goreče intenzivno ter resnično "Diamondovsko" in je album, ki ga oboževalci že imajo. King Diamond ostaja z njim doma, torej tam kjer je najmočnejši. Edinstveni interpret, nori genij srhljive poezije in "Vincent Price heavy metala" ne pozna milosti. Z nami je še ena prvovrstna grozljivka, po katere poslušanju, vam bo za dalj časa obstal debel cmok v grlu!
na vrh