"Babica mi je pripovedovala o enem pomembnejših dogodkov v njenem življenju. Lillian Gish se je nekoč peljala z vlakom skozi mesto, v katerem je živela moja babica, ker pa je bil to kraj bogu za hrbtom, je bil to nedvomno eden pomembnejših dogodkov v tem odročnem kraju." (Billy Corgan)
Lahko bi rekli, da česarkoli se Smashing Pumpkins dotaknejo, se le-to spremeni v zlato ali pa se navzame vsaj platinastih odtenkov. Tako je tudi s ploščo Gish, ki je ob samem izidu posegla po 195. mestu ameriške lestvice, maja 2005 pa se je števec prodaje tega prvenca ustavil na 1,1 milijonu prodanih izvodov.
Par mesecev pred prvencem neke druge skupine, ki je zaznamovala devetdeseta, Nirvanine plošče Bleach, je izšel tudi prvenec chichaške zasedbe Smashing Pumpkins, Gish. Plošči so nadeli ime po zvezdi nemih filmov, Lillian Gish. Ploščo so začeli snemati decembra 1990, snemanje pa se je v Smart Studios v Wisconsinu, zavleklo do marca 1991. Produkcijske posle je na prvencu vešče izpeljal producent in bobnar skupine Garbage, Butch Vig. Že med samim snemanjem je bilo jasno, da ne gre pričakovati posnemanje punkovskih prijemov, ki so oblikovali in klesali zvok seatelskih grungerjev, saj je Billy sanjal o blišču in kiču arena rocka, v katerega je bilo možno vtkati gravure metalskih riffov in epičnost art rocka, ki so bile strukturno dodane zato, da podkrepijo osebnoizpovedne note Billyjevih izpovedi. Čeprav se pri podrobnem analiziranju besedil magija zlahka razbline, je Corganov slog pisanja temeljil na misticizmu, skoraj eteričnih motivih in na močnem občutju melanholije. Impulzi so tako svojstveni, da transcendentirajo ozkost golih personalnih izpovedi na način, ki prehaja v domala nerazumljivost, poante podob pa so dojemljive intuitivno. Skoraj tako, kot bi sledili vsebinskim nitim Led Zeppelinov, ki so bili en pomembnejših virov inspiracije za mladega Billyja. Kitare so pixijevsko razmazane, zmorejo pa večjo udarnost od glavnih praporščakov zvoka devetdesetih, Nirvane in Pearl Jam. Glasba zmore dihati manj vsiljivo, a vseeno z nespregledljivim imperativom. Aranžmaji so bili že od nekdaj njegova močnejša stran, kar se pokaže že ob prvem poslušanju plošče. Občutiti je možno polnost vsega- od težkih kitar, delikatnega ritma, do psihodelije in lahkotne fluidnosti, ki se družijo v organsko celoto minimalizma in postavljaštva reinterpretiranega pop-artizma.
Album odpre pesem 'I Am One'. Chamberlainov občutek za ritmiziranje in težke, a zelo svetle in optimistične kitare spominjajo na sabbathovsko gonjo za ritmom. Zibajočemu ritmu, ki vas preplavi v valovih sledi zelo tipična smashingovska solaža. Živčna a v konfuznosti kaosa se skriva red. Trdim podtonom prvega komada sledi tudi 'Siva', ki melanholično a distorzirano ojačano nadaljuje sentiment zadržanega brzenja, ki ga je razprlo prvih par taktov uvoda. V drugi polovici se strasti poležejo in imate občutek, kot bi vas jamrajoči Corganov vokal, ki se prepleta s kitarskimi harmonijami želi umiriti. Sinusoida erupcij in nežnejših delov pa se izmenjujejo premišljeno in meditativno. Prvo mehčanje tega udarnega diskurza nudi že pesem 'Rhinoceros'. Smashing Pumpkins so sentimentalni in nežni, med konturami mehkobe pa se skrivajo osti in erupcije čiste distorzirane energije. 'Rhinoceros' predstavlja klasični primer Corganovega občutka melanholične plati tekstopistva in strukturne logike skladb. Lebdeče kitare, ojačan in debel bas ter skoraj jazzovski tolkalski poudarki, katere secira sladkoben zvok tople in seksi kitare. Živčnost in umirjenje ter repetitivnost in nadgradnja stopnjujeta notranji ritem polzenja v sfere čutnega in senzualnega. Ljubezen in osebno stanje domala zadržanosti. Ples. Nežni brizgi srčne krvi direktno v slušne kanale. Sledi 'Bury Me', ki pospeši ritem. Zveni kot nekakšna pričakovana srčna aritmija. Po feedbacku zelo konkretna basovska linija in sinkopirane kitare in zopet ne gre brez istoležnih dialogov krhkega vokala, ki, kot da bi se trgal in izgubljal, polni vrzeli v konturah medenega in težkega zidu kitar. Med lepšimi in bolj opaznimi baladami je pesem 'Crash', akustična domala R.E.M.-ovska meditacija ubiranja lestvic ter sladkobne bolečine ali jutranje sanjavosti, ki bi si roko zelo lepo podala s pesmijo 'Snail', ki si jo brez težav predstavljate lahko odigrano na velikih stadionskih odrih, pred večtisočglavo množico, ki podlega manipulativnim tehnikam corganovske ezoterike. Zeppelini so veliko črpali iz orientalskih gravur vzhodnjaške melodičnosti. 'Suffer' povzame ta moment skoraj instinktivno in nezavedno. Predstavljajte si puščavo ter čredo kamel ter šotore tuaregov, ki se odpravljajo na pot prek puščave spoznanja. "Too late to discover piece of mind… / Too late to recover…" Doorovsko polzenje basa in bobnov ter minimalistična kitara. Pot v druge sfere je naslednja skladba- 'Snail'. Vnovično prebujenje ognjene rdečih podtonov je kot nekakšna povrnitev nazaj v življenje. Čista lepota. Estetika na delu. 'Tristessa' poseže po nekoliko trših odtenkih težkih kitar in trših bobnih. 'Window Paine' ustavlja tempo. Vnovično ste se znašli v svetu prividov in motnih senc. Znova ste pred oltarji zadetosti, ko ste v sanjah obiskali Kašmir. Osvobajanje. Karkoli počnete, ste s tem začeli prepozno. " Do what you gonna do / And say what you gonna say / You start too late…". Postopno dodajanje raztrganih kitar je tu elementarno za stopnjevanje mantre. Akustični zaključek plošče je balzam na raztrgano in ranjeno srce. Šeherezada pripoveduje in plete sanje, tokrat pa po Hipnosovem šepetanju poseže D'Arcy in 'Daydream'. Godalni duet, ki dopolni skladbo je senzualen in ne daje slutiti, da je to njihov prvi izlet v studio. Fantje in dekle želijo dokazati, da vas imajo v oblasti. Popolnoma. Po parsekundnem postanku in tišini vas album preseneti s skrito skladbo 'I'm Going Crazy'. To je Corganov odgovor na D'Arcyino nežnost. Norost kot odgovor na čustva. Ostaja pa neizpet zadnji verz. Corgan poetično pušča poti odprte za nadaljevanje zgodbe na način, ki vas lahko, če ste se pustili do sedaj zrajcati do konca, pušča v pričakovanju in hlastanju po še malo več sladkobe, obskurnosti in bolečine. Čudaštvo je povsem pričakovano in naravno stanje, želja po bisu pa je lahko zadovoljena le par let kasneje, ko planjave Smashing Pumpkins univerzuma razburka veliki pok, hit maker- album Siamese Dream.
Retrospektivno gledano- Gish je bil napoved tega, kar so imeli Smashing Pumpkins v tej prvi fazi za ponuditi. Plošča je obet širših horizontov, ki so se razprli, po besedah prvega moža zasedbe, povsem načrtovano in planirano, te planiranosti in namena pa ni moč čutiti kot nekaj prisiljenega ali motečega. Diskurz je bil že od prvega dne dalje tekoč in subtilen. Tudi zaradi uspešnega sodelovanja s produkcijskim magom Butchom Vigom, ki je grobe robove ravno prav zmehčal. Prvenec je res morebiti nekoliko naivno zveneč, a dober pokazatelj uspešnosti formule so bile trume fanov, ki so atmosferičnost goth-rocka, ki se nesramežljivo psogleduje tudi s heavy metalom, vzele za svojo. Ego je bil vsaj na prvi pogled potlačen in nepomemben. Pomembno je bilo sporočilo, ki je bilo širše zastavljeno in v katerem je bil skrit ključ do Pumpkins univerzuma. Osebe z davno pozabljenih črno-belih slik so spregovorile in zgodba se je evolutivno razvijala v ep, ki se nadaljuje. To je prvi fragment. Poslednji še ni prišel na vrsto.
Lahko bi rekli, da česarkoli se Smashing Pumpkins dotaknejo, se le-to spremeni v zlato ali pa se navzame vsaj platinastih odtenkov. Tako je tudi s ploščo Gish, ki je ob samem izidu posegla po 195. mestu ameriške lestvice, maja 2005 pa se je števec prodaje tega prvenca ustavil na 1,1 milijonu prodanih izvodov.
Par mesecev pred prvencem neke druge skupine, ki je zaznamovala devetdeseta, Nirvanine plošče Bleach, je izšel tudi prvenec chichaške zasedbe Smashing Pumpkins, Gish. Plošči so nadeli ime po zvezdi nemih filmov, Lillian Gish. Ploščo so začeli snemati decembra 1990, snemanje pa se je v Smart Studios v Wisconsinu, zavleklo do marca 1991. Produkcijske posle je na prvencu vešče izpeljal producent in bobnar skupine Garbage, Butch Vig. Že med samim snemanjem je bilo jasno, da ne gre pričakovati posnemanje punkovskih prijemov, ki so oblikovali in klesali zvok seatelskih grungerjev, saj je Billy sanjal o blišču in kiču arena rocka, v katerega je bilo možno vtkati gravure metalskih riffov in epičnost art rocka, ki so bile strukturno dodane zato, da podkrepijo osebnoizpovedne note Billyjevih izpovedi. Čeprav se pri podrobnem analiziranju besedil magija zlahka razbline, je Corganov slog pisanja temeljil na misticizmu, skoraj eteričnih motivih in na močnem občutju melanholije. Impulzi so tako svojstveni, da transcendentirajo ozkost golih personalnih izpovedi na način, ki prehaja v domala nerazumljivost, poante podob pa so dojemljive intuitivno. Skoraj tako, kot bi sledili vsebinskim nitim Led Zeppelinov, ki so bili en pomembnejših virov inspiracije za mladega Billyja. Kitare so pixijevsko razmazane, zmorejo pa večjo udarnost od glavnih praporščakov zvoka devetdesetih, Nirvane in Pearl Jam. Glasba zmore dihati manj vsiljivo, a vseeno z nespregledljivim imperativom. Aranžmaji so bili že od nekdaj njegova močnejša stran, kar se pokaže že ob prvem poslušanju plošče. Občutiti je možno polnost vsega- od težkih kitar, delikatnega ritma, do psihodelije in lahkotne fluidnosti, ki se družijo v organsko celoto minimalizma in postavljaštva reinterpretiranega pop-artizma.
Album odpre pesem 'I Am One'. Chamberlainov občutek za ritmiziranje in težke, a zelo svetle in optimistične kitare spominjajo na sabbathovsko gonjo za ritmom. Zibajočemu ritmu, ki vas preplavi v valovih sledi zelo tipična smashingovska solaža. Živčna a v konfuznosti kaosa se skriva red. Trdim podtonom prvega komada sledi tudi 'Siva', ki melanholično a distorzirano ojačano nadaljuje sentiment zadržanega brzenja, ki ga je razprlo prvih par taktov uvoda. V drugi polovici se strasti poležejo in imate občutek, kot bi vas jamrajoči Corganov vokal, ki se prepleta s kitarskimi harmonijami želi umiriti. Sinusoida erupcij in nežnejših delov pa se izmenjujejo premišljeno in meditativno. Prvo mehčanje tega udarnega diskurza nudi že pesem 'Rhinoceros'. Smashing Pumpkins so sentimentalni in nežni, med konturami mehkobe pa se skrivajo osti in erupcije čiste distorzirane energije. 'Rhinoceros' predstavlja klasični primer Corganovega občutka melanholične plati tekstopistva in strukturne logike skladb. Lebdeče kitare, ojačan in debel bas ter skoraj jazzovski tolkalski poudarki, katere secira sladkoben zvok tople in seksi kitare. Živčnost in umirjenje ter repetitivnost in nadgradnja stopnjujeta notranji ritem polzenja v sfere čutnega in senzualnega. Ljubezen in osebno stanje domala zadržanosti. Ples. Nežni brizgi srčne krvi direktno v slušne kanale. Sledi 'Bury Me', ki pospeši ritem. Zveni kot nekakšna pričakovana srčna aritmija. Po feedbacku zelo konkretna basovska linija in sinkopirane kitare in zopet ne gre brez istoležnih dialogov krhkega vokala, ki, kot da bi se trgal in izgubljal, polni vrzeli v konturah medenega in težkega zidu kitar. Med lepšimi in bolj opaznimi baladami je pesem 'Crash', akustična domala R.E.M.-ovska meditacija ubiranja lestvic ter sladkobne bolečine ali jutranje sanjavosti, ki bi si roko zelo lepo podala s pesmijo 'Snail', ki si jo brez težav predstavljate lahko odigrano na velikih stadionskih odrih, pred večtisočglavo množico, ki podlega manipulativnim tehnikam corganovske ezoterike. Zeppelini so veliko črpali iz orientalskih gravur vzhodnjaške melodičnosti. 'Suffer' povzame ta moment skoraj instinktivno in nezavedno. Predstavljajte si puščavo ter čredo kamel ter šotore tuaregov, ki se odpravljajo na pot prek puščave spoznanja. "Too late to discover piece of mind… / Too late to recover…" Doorovsko polzenje basa in bobnov ter minimalistična kitara. Pot v druge sfere je naslednja skladba- 'Snail'. Vnovično prebujenje ognjene rdečih podtonov je kot nekakšna povrnitev nazaj v življenje. Čista lepota. Estetika na delu. 'Tristessa' poseže po nekoliko trših odtenkih težkih kitar in trših bobnih. 'Window Paine' ustavlja tempo. Vnovično ste se znašli v svetu prividov in motnih senc. Znova ste pred oltarji zadetosti, ko ste v sanjah obiskali Kašmir. Osvobajanje. Karkoli počnete, ste s tem začeli prepozno. " Do what you gonna do / And say what you gonna say / You start too late…". Postopno dodajanje raztrganih kitar je tu elementarno za stopnjevanje mantre. Akustični zaključek plošče je balzam na raztrgano in ranjeno srce. Šeherezada pripoveduje in plete sanje, tokrat pa po Hipnosovem šepetanju poseže D'Arcy in 'Daydream'. Godalni duet, ki dopolni skladbo je senzualen in ne daje slutiti, da je to njihov prvi izlet v studio. Fantje in dekle želijo dokazati, da vas imajo v oblasti. Popolnoma. Po parsekundnem postanku in tišini vas album preseneti s skrito skladbo 'I'm Going Crazy'. To je Corganov odgovor na D'Arcyino nežnost. Norost kot odgovor na čustva. Ostaja pa neizpet zadnji verz. Corgan poetično pušča poti odprte za nadaljevanje zgodbe na način, ki vas lahko, če ste se pustili do sedaj zrajcati do konca, pušča v pričakovanju in hlastanju po še malo več sladkobe, obskurnosti in bolečine. Čudaštvo je povsem pričakovano in naravno stanje, želja po bisu pa je lahko zadovoljena le par let kasneje, ko planjave Smashing Pumpkins univerzuma razburka veliki pok, hit maker- album Siamese Dream.
Retrospektivno gledano- Gish je bil napoved tega, kar so imeli Smashing Pumpkins v tej prvi fazi za ponuditi. Plošča je obet širših horizontov, ki so se razprli, po besedah prvega moža zasedbe, povsem načrtovano in planirano, te planiranosti in namena pa ni moč čutiti kot nekaj prisiljenega ali motečega. Diskurz je bil že od prvega dne dalje tekoč in subtilen. Tudi zaradi uspešnega sodelovanja s produkcijskim magom Butchom Vigom, ki je grobe robove ravno prav zmehčal. Prvenec je res morebiti nekoliko naivno zveneč, a dober pokazatelj uspešnosti formule so bile trume fanov, ki so atmosferičnost goth-rocka, ki se nesramežljivo psogleduje tudi s heavy metalom, vzele za svojo. Ego je bil vsaj na prvi pogled potlačen in nepomemben. Pomembno je bilo sporočilo, ki je bilo širše zastavljeno in v katerem je bil skrit ključ do Pumpkins univerzuma. Osebe z davno pozabljenih črno-belih slik so spregovorile in zgodba se je evolutivno razvijala v ep, ki se nadaljuje. To je prvi fragment. Poslednji še ni prišel na vrsto.
na vrh