Gillan, Ian: Gillan's Inn

Rock pradedek Ian Gillan uživa povsem zasluženo na svoja "stara" leta. Svojo obsežno 40 letno zapuščino je možakar znova osmislil in tako vse na novo odigrane klasike s priredbo "velike zabave" v studiu strnil na dual disc, ki nam je vsem sedaj na vpogled in na "vposluh".

V pivnico "Gillan's inn" je Ian povabil mnogo ljudi oz. glasbenikov s katerimi je ustvarjal skupno zgodovino in zgodovino rocka. Težko je izbiral, toliko je bilo priročnih kandidatov! Žal med njimi pogrešamo črnega moža oziroma velikega Blackmorea. Opazni luknji na seznamu velikih imen pa povzročata tudi bivša člana skupine Gillan Bernie Tormé in John McCoy.

Unchain Your Brain je otvoritvena žagancija, kjer preteguje prste na kitari nezmotljivi kitarski stroj Joe Satriani, ki zamenjuje pri tej Gillan "Glory Road" klasiki originalnega kitarista Bernieja Torméa. Bluesy Blue Sea, ki temu sledi pa že vsebuje vrsto mini Gillan združitve, saj prispeva kitarske linije Janick Gers (Iron Maiden), ki je v zgodnjih osemdesetih, še kot vajenec drgnil strune pri Gillan. Sledi še ena Ianova odlična solo kalsika Day Late And A Dollar Short, ki je zabeljena z odličnim muziciranjem velikega Uli Jon Rotha (ex-Sciorpions), ki resnično v svoji predstavi na tej pesmi praši kitaro kot v transu. Ta pesem kot taka predstavlja prvi vrhunec tega zanimivega historičnega prereza rockovske poti Iana Gillana. Komad je oblečen v dodatni sijaj, saj stoji na vokalni spremljavi za Ianom sam Ronnie James Dio.

"Gillan's Inn" je odigran v visoki prestavi! Izkušnje in talent velikih imen se svetijo in nabor teh novo odigranih klasik ne vsebuje zgolj rutinskega "roka roko opere" pristopa (beri:zbrani v studiu si vračajo usluge), pač pa se čuti vživetost in pravi pristop glasbenega performansa skozi ploščo in komadi nosijo pravi "groove", jajca torej. Mnogokrat tovrstna studijska srečanja in preigravanja zvenijo neprepričljivo, iz preprostega razloga, da v studiu pač ni skupine, ki bi enotno dihala za isto stvar. Na takšni preizkušnji je padal recimo izdaja "Heavy Hitters" (2005) Michaela Schenkerja, ki je docela prazen izdelek. Na "Gillan's Inn" je stvar drugačna. Sodelujejo bivši Deep Purple/Gillan člani, ali veliki častitelji Deep Purple, ki očitno nosijo Deep Purple v krvi. Na "Gillan's Inn" najdemo tudi atraktivno pesem Thrashed iz plošče Black Sabbath "Born Again" (1983), katerih član je bil zelo kratek čas tudi Ian. Na tej verziji vali svoje "riffe" veliki oče kitarskega "riffa" Tony Iommi. Torej zanimivo! Gre za obrnjeno situacijo, ki bi jo pričakoval na tovrstni kompilaciji Tonyja Iommija, na kateri bi gostoval Gillan.

Seveda ni šlo brez klasik Deep Purple. When A Blind Man Cries je mnogo bolj ostra kot pa v svojem izvirniku. Ni tiste prepoznavne Blackmoreove mehkobe, pač... Jeff Healey jo igra, resnično slepi kitarist. Topel objem v to žalostinko vnaša seveda Lordov Hammond, Gillan pa vnaša v pesem veliko večjo mero improvizacije, kot jo nosi izvirna verzija pesmi. Ni šlo brez Smoke On The Water. Ambient te pesmi pa lepo kliče po "feelu" nastanka pesmi, torej vnos atmosfere resnične "seventies" nostalgije uspeva. Nič čudnega z Lordom na Hammondu in Paicejem na bobnih. Blackmorea nadomeščata John Rzeznik (Go Go Dolls) in zdajšnji Deep Purple Steve Morse. Sam "beat" pesmi, sama produkcija (zlasti Ianovega vokala) učinkovito vnaša pridih polpreteklosti, medtem ko seveda substituciji za Blackmorea dodajata klasiki po pričakovanjih moderne dimenzije. Loving On Borrowed Time je odlična izbira in dokazuje, še enkrat vso prefinjenost Satrianija, ki je s potrebno sofisticiranostjo pristopil v pesem, kar se lepo prilega k Gillanovem vokalu zrelih let.

Gillan se dobro drži z vokalom. S svojimi izkušnjami odlično vijuga in se izmika prehudim akrobacijam, hkrati pa njegov prepoznavni vokalni pristop dokazuje še danes vso veličino. Da Ianova moč še zdaleč ni za v staro šaro, potrjuje nadvse duhovita izvedba No Laughing In Heaven, po čutnosti pa izstopa že omenjena Loving On Borrowed Time.

Tri pripombice. Smoke On The Water je odvečen, sploh ni slab, a je povsem odvečen, saj obstaja v Deep Purple Mk II. postavi toliko fenomenalnih izvedb te klasike, da ji vsa nadaljnja preigravanja težko segajo do gležnjev. Speed King dokazuje, da Gillanov vokal preprosto ne zmore več tistega kar je nekoč z lahkoto premagoval, poteza preveč pa je zaključna zafrkancija oz. priredba I'll Be Your Baby Tonight z Joem Elliotom (Def Leppard) na vokalu (tudi UB 40 in Robert Palmer, sta jo že igrala),ki tako jemlje izdelku nekaj točk siceršnje odličnosti in "rockovske" brezobzirnosti.

DVD sekcija vsebuje seveda studijske posnetke med njimi tudi dodatnega Demons Eye (Deep Purple), nekaj utrinkov iz koncerta Deep Pruple (gent, Belgija, 1994) in pač "klasične bonus vsebine", ki jih najdemo na DVD-jih današnjih dni. Skratka zanimivosti zlasti za vse slušatelje, katerih lasje nezadržno v vse večji meri iz leta v leto prekriva blišč sivine, da obudijo spomine, na velike dni, za katere smo mnogi med nami, ki danes pobiramo "drobtinice" večno prikrajšani. Torej Ian Gillan je znova zmagal na celi črti in obisk njegove pivnice "Gillan's Inn" in okušanje njegovih na novo zvarjenih klasik nujna glasbena klasična hard rock ekskurzija za vse.