17. julij je bil dan, ko so bili Djabe napovedani za nastop v Slovenj Gradcu, še bolj specifično v dvorišču grada Rotenturn, na zares idilični lokaciji. Slovenski privrženci smo se tako lahko veselili enkratni glasbeni dogodivščini z enkratnimi Djabe. A to še ni bilo vse. Na odru se jim je pridružil tudi njihov dolgoletni prijatelj Steve Hackett, kar je slovenske glasbene pristaše le še bolj osrečilo. Koncert pa je bil specifičen še zaradi ene stvari. Manjkal je namreč ključni člen zasedbe - basist Tamas Barabas, ki sta se mu ravno en teden pred nastopom rodila dvojčka. Vseh basovskih delnic se je tako v treh dneh moral naučiti Gabor Vermes, ki pa mu naloga ni bila pretežka in se je brez težav vključil v skladbe skupine.
Zgoščenka se takoj začne z najboljšim - s Steveovim izjemnim solom iz skladbe Firth of Fifth, ki jo Hackett od nedavnega na samostojnih koncertih igra v celoti. Od Steveovih stvaritev slišimo še hipnotično The Steppes in In that Quiet Earth (iz albuma Wind and Wuthering zasedbe Genesis). Vmes slišimo tudi odlične Djabe skladbe, ki se v smislu inovativnosti, kompozicije in aranžmajev prav dobro kosajo s Steveovim avtorskim delom. Če jim pa na trenutke na kitari na pomoč priskoči še sam bivši Genesis kitarist, pa te skladbe izpadejo še toliko bolje.
Djabe odlikujejo tako razgibani jazz rockerski deli kot tudi bolj počasni ambientalni trenutki. Vedno je tudi dosti vplivov svetovne glasbe (ali world music) in seveda romskih melodij (to velja predvsem za violino Ferenca Kovacsa). Djabe so res izjemni skladatelji in glasbeniki in znajo navdušiti tako s hitrejšimi kot počasnejšimi momenti, če pa svoje doda še kitarski virtuoz Steve Hackett, ki doda nekoliko simfoničnega rocka in bluesa, pa to izpade še toliko bolje. Ne glede na to koliko so Djabe dobri, jih Steve vsakič, ko zagrabo kitaro, zasenči, a to je tudi namen teh skupnih nastopov, saj se Djabe dobro zavedajo koliko bolj slavno ime ima angleški gospod. Zame so vrhunec albuma vsekakor Hackettove skladbe, če ne zaradi drugega, ker jih najbolje poznam, vendar so mi tudi Djabe vedno bolj pri srcu. Kar dosti trenutkov je, ko človeka spreleti srh - že omenjeni kitarski deli, igranje obeh trobentašev naenkrat, nekaj violinskih delnic, odlični ambientalni deli na klaviaturah in akustični kitari, itd.
Na CD-ju se ne nahaja ves material, ki smo ga lahko slišali v Slovenj Gradcu. Zaradi časovne omejitve so Djabe izpustili Sheafs are Dancing, Erdo Erdo in zanimivo stvaritev Angklung, ki je bila odigrana na indonezijskem instrumentu, ki nosi isto ime kot naslov komada. Vsekakor škoda, da ne moremo podoživeti vsega koncerta (ali pa, če niste bili tam, ga slišati v celoti vsaj na zgoščenki), vendar pa so se pri Djabe odločili za svoje najmočnejše adute.
Ta živ album res pokaže kako posebni so Djabe. Njihova glasba je polna različnih čustev, je zelo raznolika, črpa iz različnih virov in je skratka takšna, da se je ne naveličas zlepa. Že samo njihov nastop bi bil dovolj, če pa k temu priključiš še Stevea Hacketta, pa je to res izjemno. Ta CD res obudi lepe spomine na njihov nastop in na časovno potovanje s Steveom Hackettom, ki je od svojih kompozicij izbral le starejše stvaritve.
na vrh