V drugi polovici 70-ih so se za večino legendarnih progresivno rockovskih izvajalcev začeli težki časi, saj so nenadoma začeli prevladovati popolnoma drugi glasbeni trendi na čelu s punkom in new waveom. Nekateri so se odločili (začasno ali za zmeraj) posloviti, manjšina je še vztrajala pri starih manirah in tonila v obskurnost, večina pa se je poskušala s spremembo glasbenega sloga nekako prilagoditi novim časom. V to kategorijo so spadali tudi legendarni mojstri eklektičnega progresivnega rocka Gentle Giant, kateri so konec 70-ih na račun dramatične slogovne spremembe začeli stagnirali v artistično neizraznost. Nobeden izmed njihovih post-prog albumov ne odraža te tranzicije v pop rock band tako nazorno kot deseti studijski izdelek z naslovom "Giant For a Day". Na njem je bila sprememba v pop band tako rekoč dokončana. Že tranzicijski predhodnik "The Missing Piece" (1977) je nakazal, da počasi opuščajo kompleksnost in postajajo vse bolj predvidljivi, ta album pa je povzročil še večji šok za vse, ki so bili vajeni njihovih preteklih visoko eksperimentalnih podvigov.
Ob vsesplošni punk mrzlici so člani skupine spoznali, da na domačih tleh ne bo več kruha za njihovo glasbo, zato so se obrnili na ameriški trg, kjer so bili vedno boljše sprejeti. Tam se punk virus še ni uspel razpasti. Toliko bolj sta se v popularnosti vzpenjala arena rock in AOR, žanra, ki sta marsikaj dolgovala progresivnemu rocku. Gentle Giant so se z "Giant For a Day" pridružili številnim prog skupinam, ki so poskusile srečo s kompaktnejšimi, melodično rockovskimi skladbami, med katerimi so se pogostokrat skrivali tudi (potencialni) radijski hiti. "Giant For a Day" ni uspel navreči hitov, saj je komercialno popolnoma pogorel (tudi po zaslugi kriminalno slabe promocije), dobro pa ga niso sprejeli niti dolgoletni privrženci, ki so bili večinoma zgroženi nad njihovo novo, radiu prijazno usmeritvijo.
Mnogi ljubitelji prog rocka še danes obtožujejo skupino, da so na "Giant For a Day" žrtvovali artistično inteligenco v želji po komercialnem uspehu, medtem ko je za njih v resnici predstavljal le še en tvegan, a zabaven slogovni eksperiment. Ves čas so se dobro zavedali, da s preobratom k melodično-trdo rockovskemu zvoku tvegajo na vse ali nič, vendar pod danimi pogoji niso imel več ničesar izgubiti. Produkcija albuma je že precej prilagojena trendom 80-ih. Greenova kitara je močno porinjena v ospredje, Minnearove klaviature so poniknile v ozadje, medtem ko sta Rayeva violina in Derekov saksofon povsem izginila iz repertoarja.
Kljub pomanjkanju kompleksnih aranžmajev in precejšnji predvidljivosti, album ni brez svojih svetlih trenutkov. Večkrat se jim posreči obuditi nekatere zaščitne trike iz preteklosti ter jih integrirati v melodično rockovsko okostje. Prav tako se niso odrekli svojemu prepoznavnemu humorju. To dokazujejo tako besedila kot odlična naslovnica z neverjetno dozo samoironije. V času LP izdaje si je namreč lahko vsakdo izrezal masko njihove maskote in se za en dan spremenil v prijaznega velikana.
Med boljše stvaritve albuma zagotovo spada otvoritveni "Words From the Wise", kjer na prepričljiv način kombinirajo svoje zaščitne večglasne vokalne harmonije z udarnim ritmom in trdo rockerskimi kitarskimi frazami. Veliko k temperamentnemu vzdušju posameznih skladb pripomore tudi Derekov karizmatični in eklektični vokal. Manj zanimivo izpade zasanjana balada "Thank You" z bluesovskimi manirami na Greenovi akustični kitari. Tudi o naslovni skladbi na kateri gre za precej sterilen poskus križanja nekonvencionalnih ritmov in trdo rockovskih kitarskih pasaž ne bi mogel povedati veliko pohvalnega, saj gre za eno izmed najbolj dolgočasnih stvaritev v njihovi povesti.
Na srečo je na albumu tudi nekaj redkih trenutkov, ki zbudijo spomine na njihove zlate progresivno rockovske čase. Mednje spada odlični inštrumental "Spooky Boogie", daljni bratranec skladbe "Alucard" z njihovega prvenca, kateri navdušuje s srhljivimi zvoki vibrafona in dramatičnimi simfoničnimi aranžmaji na klaviaturah. Tudi "Take Me" je zabavna stvaritev, kjer se jim je posrečila uspešna integracija zaščitnih ritmično-vokalnih manir ter melodično rockovskih elementov, tudi po zaslugi hipnotičnega refrena. "Little Brown Bag" je povsem nepotreben blues/trdo rockovski eksces s plesnim ritmom in salonskimi klavirskimi pasažami.
Prijetna pastoralna balada "Friends" predstavlja edino solo kompozicijo v režiji bobnarja Johna Weathersa, kateri je tu prvič in zadnjič, na prepričljiv način, odigral tudi vlogo glavnega pevca. "No Stranger", ena izmed radiu najbolj prijaznih stvaritev, je precej bizaren trdo rockovski/reggae eksperiment s poskočno melodijo in številnimi večglasji. "It's Only Goodbye" je tipična melodično rockovska balada na kateri pride do izraza predvsem Derekova čustvena vokalna predstava, pospremljena z melanholičnimi kitarskimi pasažami. Zaključni "Rock Climber" pa je še ena pozabljiva trdo rockovska stvaritev s ponavljajočim se glavnim motivom.
"Giant For a Day" kot tipičen produkt svojega časa predstavlja najslabši izdelek v povesti legendarne skupine. Ne glede na to še zdaleč ni brez svojih pozitivnih strani, saj občasno zaživi tudi njihova pretekla prog rockovska magija. Album na žalost ni bil dovolj kompleksen, da bi ga lahko pozitivno sprejeli dolgoletni privrženci, pa tudi ne dovolj komercialen, da bi lahko pritegnil nove generacije poslušalcev, zato je pričakovano komercialno pogorel. Vesela tovarišija se ob tem ni pretirano vznemirjala. Po njegovem izidu so že spoznali, da je napočil čas za slovo, a so se relativno nepričakovano vrnili za svoje poslednje studijsko dejanje. "Giant For a Day" ostaja soliden pop rockovski album. Njegove vrline bodo znali izluščiti in ceniti samo najbolj zvesti privrženci skupine, medtem ko se mu nepoznavalci lahko posvetijo šele potem, ko odkrijejo njihove prog rockovske klasike.
na vrh