Kraj odseva človeka in njegovo dušo, ko pa pomislim na Pomurje, pomislim vedno na meglice, mistiko, ravnice in brezmejnost, neukalupljenost, ki se izkazuje tako v besedi kot v glasbi. Pomurje je nekaj posebnega in sam, priznam, imam sentimente za vzhodni del Slovenije, naše utesnjene male kure na zemljevidu Evrope in sveta. Naježen, nakocinjen in navdušen se lotevam sleherne izdaje prekmurske založbe God Bless This Mess, ki popolnoma odseva uporništvo, genialnost in vizionarstvo dvojca, ki sliši na ime Hexenbrutal. »Poslušamo kar imamo radi in radi imamo kar poslušamo. To velja tudi za izbor bendov in njihovih izdaj za God Bless This Mess records. Sva dva absolutista in izdajava samo stvari, ki so nama všeč, podpirava kreativnost in avtorstvo ravninske nam grude,« v predstavitvenem tekstu založbe GBTM pišeta glavna krivca za tokratni glasbeni odklop in sonični sladki teror nad sosedi in vsemi zagovorniki sredinsko brezveznega okusa! Založba God Bless This Mess records je bila ustanovljena leta 2005. Takrat se je God Bless This Mess records povezal z različnimi inciativami, glasbeniki, umetniki in aktivisti, s tem pa se je postavil ustroj, ki zmore tako izdajati albume, bookirati nadobudne mladince, predvsem pa negovati in skrbeti za kakovostno raven pomurske godbe, da ta spada na zlati piedestal domorodne alternativne umotvornosti, saj zmore kolektiv tako zadostno mero vrhunskega know howa, trdne povezanosti kot tudi nekonvencionalnega zanesenjaštva, ki se ne jajca in ne spi na lovorikah preteklih dogodij in uspehov. Nič ni prepuščeno naključjem, torej, del tega mozaika pa je tudi zgodba zasedbe Hexenbrutal, ki ruši meje dovoljenega že od leta 2004 dalje.
Ali gre zgolj za glasbeni eksibicionizem nekomercialnosti ali dejansko za recepturo, ki vodi lahko le proti uspehu, zaenkrat ne bi vedel povedati, a dejstvo je, da je simbioza elektronike, sintov, ki namesto lepih tonov bljujejo tokrat brutalne odmerke decibelov in hrupa, ušesa pa tako sladko krvavijo zaradi salv zvočnega komposta, podkrepljenega še z organsko trdnimi bobni, ritem mašinami in predvsem kompaktnim idejam dvojca iz Murske Sobote, Dr. Hexena in Mr. Brutala alias zasedbe Hexenbruta. Po albumu Think Of Me As A Friend, ki je izšel za založbo God Bless že leta 2009 je tokrat nastopil čas za parado velikanov, katarza pa se tokrat dogaja s pomočjo trinajstih dejanj albuma Giant. In ta plošček je tako punkerski, hrupaški, elektro uporniški, alternativen vsemu komercialnemu sranju, ki ga generira tudi bazen alternativnega – gre torej za še en primerek izjemnosti prekmursko – pomurske izvenserijskosti! Najhuje pa je, da kaj več kot impulza sreče in vzhičenosti na en dah enostavno ne morem artikulirati.
Kljub temu, da naš kurji dol vse bolj propada, atrofija misli in pozitive pa krnijo voljo po ustvarjanju, je na murskosoboškem koncu očitno čas za nove preskoke na višjo raven evolucije in konceptualiziranja glasbe. Neksus in pleksus tega pri nas precej nevsakdanjega elektro organskega revolta je spleten okoli zamaskirane ideje, ki je v vsej polnosti in grandioznosti lahko znana le snovalcem, naključnim nič hudega slušečim in slutečim mimobežnikom in mimobežnicam pa bolj slabo in malo (sklepam, da se za imenom Giant lahko skriva ali veliko cinizma in sarkastične note ali pa dejansko premoremo nekaj oholo velikega ...). Pa preidimo k glasbi. Album se prične s skladbo Loboto. Industrijsko rafiniran zbir udarnosti in harmonije da s parimi takti vedeti, da kakšne nežnosti tokrat ni pričakovati, Sodomajzer pa na grungersko punkoidni način zabije kompozicijo všečnosti nemudoma globoko v srce. Distorzije mešalk poženejo hrupometre v predel rdečega, organsko zveneči udarni bobni pa ob demonskih krikih divov izza gostih meglic izzvenijo kot penetracija na prvo žogo. Sludgerski moment nikakor ne svetoboljne zrevoltiranosti se po mastnem odmerjanju hrupa spremeni in preobleče v nekaj bolj umirjenega. Ja vraga! Nikakor ne pomehkužena skladba 16 je sicer malce bolj upočasnjen elektro oplemenitila z malce več melodije, ekelektika malce suspenziranega morilskega duha pa je zgolj povržinska. Dr. Hexen in Mr. Brutal se le ogrevata, pripravljata na zlovešče nadaljevanje. Dvodejanki Tobari 1 in Tobari 2 sta namenjeni za nadaljevanje te zgodbe molčečosti in simultanega hrupa. Hexenbrutal so naklonjeni mistiki teme in demoničnosti. Rožic, mavric in samorogov tukaj ni, če ša so, so razteleseni in posiljeni do roba eksistence! Tobari dvojec je mrzel in morbiden, temačen in zgoščen konstrukt jeklene trdnosti ritma in kadavrično nacefranih zvokov semplerjev in sintetizatorjev, ki tokrat generirajo grlene krike, vdihe in izdihe tokratnevidnih kozmičnih priseljencev z otokov Kiklopov.
Mar gre zgolj za hrup ali kaj več? Sam pritegujem k slednjemu – k več, saj je za površinsko dimno zaveso slišati ogromno plasti visoko kvalitetnega soničnega navdiha, ki polzi iz vseh nadaljnjih skladb. Po skladbi Monument nastopi s skladbo Owls vsaj zame stanje popolne simbioze in zlitja s subverzivnimi silnicami plošče. Owls predstvalja vsaj zame vrhunec plošče, glamur pa tako zlahka in tako rad menjam venomer za nekaj bolj uničujočega in manj bleščavega. Jebeš bleščice! Tokrat jih divi nase ne bi nanašali in temu prav lepo pritegne tudi zvočni kolaž zasedbe Hexenbrutal. Po najdaljši skladbi albuma nastopi malce provokativnih nonsensev. Jesus Is My Tintenkiler je v nebo visoko dvignjeni žarko osvetljeni sredinec pozitive, tako se ne more Gianta vstavljati v predale teme ali predale popolne luči. Giant je mavrica nasilja in pomanjkanja mehkobe, s tem se strinjam, ne gre pa nikakor za neartikuliran odmerek sranja! Vedno je prostora za nadgradnjo in presenečenja, kar izkaže Drumtree z vokalnimi vstavki in prvim dokazom, da za hrumenjem kolosov stojita dva para glasilk, možganskih polovic in dodobra zakrvavljenih parov ušes, ki slišita glasbo in lepoto tudi v hrumenju rotorjev in erupcijah eksplozivnih plinov iz Pekla. Seksi! Postpone preloži slovo s postapokaliptično mehkobo, sladki intermezzo stopnjujočega minimalizma elementov pa se sklene z zgoščenimi odmevi distorziranih kitar, feedback popolne pretočnosti in usodne neulovljivosti pa se nadaljuje s punkoidnim komadom Narko. Bolj surov od grinderskih trenutkov osemdesetih dokazuje, da bi Hexenbrutal zlahka ogrevali publiko tako pred nastopom Napalm Deathov. Hexenbrutal imajo jajca preizkušati tudi tisto, kar naj bi bilo baje nedotakljivo! APN je sicer tukaj malce razvlečen dodatek, ki sicer funkcionira povsem koherentno in udarno, marsikomu pa budi željo po ukinitvi in pritisku na gumb za pobeg daleč proč, kar pa sam nikdar in nikoli ne bi zagovarjal. Za sleherno razsvetljenje se je potrebno potruditi, mar ne? In sklepno dejanje je namenjeno prihodu glavnega lika, The Gianta. Ta je redneckovski, rdečevratni minimalist in ne sodomizator, uničevalec in morilec. Tokrat zazveni zgolj par akordov akustike. Zraven je slišati težko dihanje in tistih nekaj razglašenih upogibanj strun in zvočnih valov, zaradi katerih je zlovešči div bolj ranljiv in bolj dostopen. Namesto kataklizme so tokrat dovolj le trije akordi in stvar je dovršena. Nič ni za dodajati, saj je bilo vse povedano. Božansko!
In prav s tem minimalističnim finalom dojamem bistvo! Večkrat se tresejo gore, rojeva pa se nekaj povsem neznatnega. Pompoznim napovedovanjem velikih sprememb, revolucij in preporodov sledi po navadi nekaj povsem pogrošnega in brezveznega, Hexenbrutal pa so tokrat krasno izpovedali pripoved o mitičnih bitjih izza meglic nevidnega in mitskega, zlaganega, izmišljenega. Sprva so tu domislice vseh tistih, ki v sleherni stvari vidijo le najslabše, najtemačnejše in bizarno krvniško. Ti so izpovedovali prvi del plošče. Nato so tu tisti, ki zapadejo radi v misticizem in astralnost. Tudi ti imajo tu svoj odmerek čustvenosti in, če hočete, prvinskega či-ja. Nazadnje pa pridejo na svoj račun realisti in vsi tisti, ki imajo dovolj potrpljenja, da vsej glasbi tudi dejansko prisluhnejo. Ti so nagrajeni z vrhunsko odmerjenim izdelkom, ki se uvršča lahko le v razdelek kvalitetne alternativne godbe, ki je, tako je edino prav, lahko le brezčasna. Eksces in revolt, čarovnik in brutalc, sta tokrat postregla z vrhunsko nadgradnjo svojega soničnega kompendija, nehote ali hote pa sta pristala tudi na to, da razkrijeta še malce več pripovednosti, naracije, a ne na rovaš alternativnega duha. Interpretacije so tu zaželene in ne prepovedane. Tako ste lahko sigurni le v eno – glasbo velja poslušati s sebi lastnim parom ušes in možganov, ne pa po nareku poklicnih estetov, ki so edini poklicani soditi kaj ima vsebino in kaj ne, kaj je kakovostno in kaj ne ... Vsemu navkljub bi dodal le, da pri zasedbi Hexenbrutal kakovost in vsebina nista bili nikoli vprašljivi. Odvisno je le, kako in kdaj se same materije lotevate. Giant si tokrat zasluži naslednika, ki ga bo lahko le prekašal in nadgradil, za glavna kuharja pa sem prepričan, da kaj takega vsekakor zmoreta! Vse v imenu (r)evolucije in kvalitete, vedno pa v skladu z brezmejno in neomejeno pomursko dušo!
na vrh