Opeth so švedski progresivni melodic death metal band, ki obstaja od zgodnjih devetdesetih let, vendar taka definicija zajame le del tega kar Opeth nudijo, fantje mešajo z metalom tudi jazz, blues ter tudi veliko progresivnega rocka, ki spominja na prog rock zasedbe iz 70, mislim, da bi bila tukaj primerjava s Pink Floydi na mestu. Na koncu bi pa še omenil element Opeth, ki ga mnogi niti ne opazijo in je redkokdaj v ospredju in sicer kot bi ga jaz poimenoval "latino groove" za katerega sta zaslužna basist Mendez in predvsem, zdaj že bivši bobnar Lopez, ki prihajata iz Južne Amerike.
Opeth se tudi na tem albumu trdno držijo svojega koncepta glasbenega ustvarjanja. Pesmi trajajo od slabih štirih minut pa do dobrih deset in tako kot vedno pri Opeth najdemo tudi milejše pesmi in seveda malo trše in hitrejše.
Uvodna pesem Ghost of Perdition dobro povzame celoten album, v nekaj nad deset minut komada se mešajo trdi kitarski zvok in dvojni bas pri bobnih z odličnim Akerfeldtovim globokim, agresivnim growlom, ki pa kasneje preide v nežne clean vokale, ki se mu priključijo tudi akustične kitare, umirjene melodije na klaviaturah in tempo se umiri. Za naslednje dve pesmi bi lahko rekel, da se držita podobnega koncepta, ki se pa pri četrti pesmi Atonement popolnoma spremeni. Celotna pesem ima umirjeno, zasanjano vzdušje, ki ga odlično dopolnjujejo že prej omenjeni Akerfeldtovi clean vokali, s pesmijo Atonement bi lahko potegnili vzporednice pri Hours of Wealth in Isolation Years, pesem, ki jo je Akerfeldt zadnjo napisal in ki se loči od ostalih pesmi, saj je bil celoten album sprva mišljen kot konceptualen album, vendar se je Akerfeldt odločil dodati še ta komad, ki ni povezan z ostalimi, ampak stoji sam zase, v bistvu bi se lahko reklo, da Isolation Years "uniči" konceptualno podobo albuma, ki je bila sprva mišljena za ta album..Potem sledita peti komad Reverie / Harlequin Forest in The Grand Conjuration, po katerem so posneli tudi videospot in je po mojem mnenju še najbolj "death metalski" komad celotnega albuma.
Sama besedila na tem albumu malce odstopajo od tega česar so se lotevali Opeth na prejšnih albumih, saj govorijo o Satanu, demonih itd. kar je sprememba glede na teme besedil o naravi in čustvih, ki so bila prej bolj prisotna pri Opeth. Toda še vedno gre za odlična besedila, ki v bistvu govorijo o vsem drugem kot o demonih, ko jih nekajkrat daš čez.
Kar se tiče pa albuma iz čisto tehničnega vidika, mislim, da si še posebno pohvalo zaslužita Martin Mendez katerega bas pri tem albumu definitivno pride bolj do izraza kot kadarkoli prej in novi član banda Per Wiberg, do katerega sem bil sprva skeptičen, po nekajkratnem poslušanju albuma, pa menim, da je odlično opravil svoje delo Ostali člani ohranjajo svojo stalno kvaliteto tudi na tem albumu in bi tudi njim naklonil pohvalo. Tudi sama produkcija albuma, ki so ga sprva hoteli posneti v ZDA in sicer v Teksasu, kasneje pa na Švedskem, je tako kot vedno pri Opeth na izredno visokem nivoju.
Opeth so oboževalcem poleg prve izdaje albuma ponudili tudi bonus izdajo na kateri dobimo tudi deveti komad, in sicer predelavo od Deep Purple, Soldier of Fortune, ki je po mojem mnenju celo boljša od originala, hehe. Dodali so tudi DVD o tem kako je potekalo snemanje albuma ter intervjuji z člani banda, in še eden videoposnetek, govorim o videospotu za komad The Grand Conjuration. Bonus izdajo albuma bi priporočil le najbolj zagrizenim oboževalcem skupine, ki jih res zanima ozadje snemanja tega albuma, ter več o članih banda in njihovem pogledu na glasbo, ki jo ustvarjajo, o prihodnosti skupine in podobno, saj za svojo ceno po mojem mnenju ne odtehta tega kar nudi.
Če potegnem črto so Opeth s tem albumom (ponovno) dokazali, da jim je le redkokdo danes v metalu lahko kos ter, da ohranjajo svojo kvaliteto tudi po več kot 15 letih delovanja in osmih albumih. Prav tako bi ta album priporočil vsem tistim, ki Opeth (še) ne poznajo, saj dobro zajame vse tisto zaradi česar so si Opeth skozi leta ustvarili ime, saj je skupina postopoma nabirala poslušalce in ni nikoli dosegla preboja čez noč kot nekatere skupine. S tem tudi namigujem že na rahlo ponavljanje pri bandu, saj nam ni pripravil nekaj res čisto novega in gre v bistvu tudi deloma za predelave starejših komadov, zaradi česar ta album ni čisto brez napake in mu ne bi prisodil res najvišje ocene, ampak to je zgolj moja osebna pripomba. Po moje bodo Opeth s tem albumom navdušili tiste, ki jih še ne poznajo in prav tako ne bodo pustili starih oboževalcev hladnih.
na vrh