Treat veljajo za eno najimenitnejših evropskih hard rock zasedb našega časa in prostora. Po osemnajstih letih mirovanja so se švedski perfekcionisti prebudili leta 2010 z izvrstnim povratniškim albumom »Coup De Grace« in ko je že kazalo, da so se še drugič pogreznili v večletno stanje ponovne »globoke dormance«, je bend potrdil namero o izdaji novega studijskega albuma.
Bend, ki ostaja od »Coup De Grace« dalje pravzaprav v nespremenjeni postavi le na poziciji basista se je ekipi priključil novinec Pontus Egberg (King Diamond, Lion's Share), ohranja z novim albumom glasbeno usmeritev studijskega predhodnika.
Glede na to kaj se dogaja po svetu danes, je »Ghost Of Graceland« dokument, ki ne skriva družbene kritičnosti. Največ žlehtnobeje seveda v ustih navječjih moralistov. Zato živimo v svetiui prevare in manipulacije, kjer mora biti vse regulirano in nadzorovano. Smo ujetniki lastnega strahu in potrebe da nas nekdo varuje, pardon nadzira. Niti vemo ne kako. Iz ozadja. Vse na albumu opozarja na njegovo družbeno-kritiško naravnanost. Od naslova, naslovnice, do samih besedil večine skladb. Temu sledi tudi atmosfera skladb, ki je temačnejša, kot je to veljalo za večinoma pozitivno naravnani »Coup De Grace«.
Sicer pa ne gre »razvijati relativnostne teorije« ob poslušanju novega albuma. Treat dokazujejo tudi z »Ghost of Graceland« svojo komponistično imenitnost, zvočno pretanjenost, vso finomehaniko komponiranja pa izkazujejo z detajliranimi uvodnimi in izhodnimi deli ter pretkano gradacijo vzdušij, ki kulminirajo v nalezljivih in hitro zapomnljivih refrenih obteženih z večdelnim vokalnim harmnoniziranjem. Melanholije je torej več, prav tako temačnosti glede na predhodnik, točke pa dosegajo v sicer zacementirani žanrski predvidljivosti, znotraj samih vodilnih fraz pravšnjo mero razgibanosti. Od začetka do konca albuma prijemljejo v definirani atmosferični drži pravega drama teatra, ki ga spremlja seveda pričaran moment bombastike. Drama teater je izrazit zlasti v redosledju sredinskih skladb albuma »trojčka« Inferno, Alien Erthlings in Nonstop Madness. Kitarske fraze so imenitno podprte s klaviaturami, tudi čokatim Hammond zvokom orgel kar potrdita takoj uvodni energetski katalizator naslovne skladbe in za njo I Don't Miss the Misery.
Sicer pa kujejo Treat tudi na novem albumu refrenske napeve s takšno hiper-melodično nalezljivostjo, da je izbor najljubših točk tega albuma absolutna stvar posameznikove glasbene percepcije. Šestletni premor med novim albumom in predhodnikom je navrgel kopico raznolikih idej, ki so jih Treat do potankosti pilili. Časovni interval je bil pravšnji. Na »Ghost of Graceland« znova polno imponira izjemni Andreas Wikström, ki postrelja nekaj vratolomnih kitarskih pasaž in sapojemajočih solističnih avantur v »mid-eight« delih. Vokalist Robert Ernlund zadržuje tudi v zrelih letih vso avtoritativno vokalno držo, ki je v čisti in visoko melodični »preži« skozi sleherno vokalno sekvenco, osnovni gradnik s katerim skupina hipoma kupuje naklonjenost poljubnega ljubitelja hard rock glasbe.
Trinajst odlično zasoljenih točk prvovrstnega hardrockovskega maševanja ne popušča niti za hip v svoji izpovedi. Bend je usmeril prav vse energetske silnice, da iztisne iz sebe album popolne komponistične perfekcije pri kateri si v hard rocku visoka muzikalična vrednost ter neposredna rockovska nabrušenost vseskozi na moč estetsko podajata roki. Bolje pravzaprav ne gre. Treat znova dokazujejo svojo artistično veličino, ki jih postavlja na posebno mesto hardrockerskega zemljevida sveta.
Treat - Ghost of Graceland (uradni video):
na vrh