Aerosmith: Get Your Wings

 Get Your Wings je drugi album slavnih bostonskih rokodelcev, ki za razliko od mlačno sprejetega prvenca, hkrati predstavlja odločnejši premik k jasnejše zastavljenim in tako posledično bolj homogeno zasnovanim glasbenih okvirom. Dokument združuje celo galerijo jasno razvidnih razvojnih elementov zasedbe v vzponu, močno mešane z brezkompromisno naravo slehernega posameznika, odločenega prikazati vse svoje glasbene kvalitete. Če vsemu temu dodamo še značilne Tylerjeve seksološke lekcije, ki jih naš mladi nepotešenec kot po tekočem traku stresa iz svojih žabastih ust, na vas, ob konzumiranju Get Your Wings, preži pošteno razdražena rock n roll pošast, katere kremplji bodo na vaši deviško nedotaknjeni koži gotovo pustili trajna znamenja. Ljubitelji erotičnih packarij in drugi spolni entuziasti boste tu tako na vsakem koraku našli kaj za potešitev svojih "bolnih" želja. Za verodostojno izražanje vseh omenjenih atributov albuma tokrat prvič skrbi gospod z imenom Jack Douglas. Njegovi roki je potrebno pripisati uspešno diktirano levitev obeh kitaristov, katerih samozavestna bahavost, se zdi v primerjavi z "aero" prvencem, skoraj da nerazpoznavna. To še posebej velja za Perrya. Na njegovi sleazy kitarski igri vam bo bržkone hitro spodrsnilo, še posebno, če ste pripadnica nežnejšega spola. Za previdnost tukaj sigurno ni odveč – seveda če ste bolj plašne narave. Za vse nas ostale, ljubitelje podobnih perverznosti, Get Your Wings ostaja nepogrešljiva "aero" stopnica na njihovi trnavi poti do rockerskih nebes.

Ko že govorimo o perverzijah, si lepšega od nesramno zapeljivega uvodnega bluesa Same Old song And Dance ne bi mogli želeti. Aerosmith tukaj že takoj na začetku uspe ujeti tisto bistvo, ki velike in nesmrtne ločuje od majhnih in minljivih. V mislih imam predvsem svojevrstno in popolnoma unikatno glasbeno formo, močno inspirirano po sledeh starih bluesovskih linij, ki so jih gospodje dodobra prepojili z svojevrstno, in kar je najpomembneje, prepoznavno interpretacijo. Ta za povrh vsega še prekipeva od mladostne igrivosti in preproste, skorajda naivne srčnosti, vsekakor dveh nepogrešljivih elementov vsake umazane glasbene kuhinje. Vrhunec tega razburljivega uvoda predstavlja odrezav solo saksofona, ki vse skupaj še dodatno začini z zvrhano mero predrznosti. Preprosto in nesramno učinkovito! Po tem brezobzirnem nagovarjanju se zdi naslednja Lord Of The Things kot kakšen prestrašen deček, skrit nekje v kotu svoje male sobice, ki je trenutek pred tem gostila razvrat posebne sorte. Gre za čedno, a obenem malce preveč previdno zadevo, ponovno zabasano z obilo zanimive medigre obeh kitaristov, ki pa se prav zaradi prej omenjene pazljivosti, nikjer ne uspe dvigniti nad povprečje prvenca. Ni čudno, saj je skladba nastala prej po sili, kot v nekem spontanem ustvarjalnem okolju. Njen temu primerno na trenutke nervozni karakter bodo tisti pozornejši med vami sigurno tudi sami občutili.

Ena najbolj neobičajnih zamisli dvojice Tyler – Perry vse do dandanes ostaja skrivnostna Spaced, oziroma, če si lahko dovolim malce zlobe, nekakšna upesnitev Odiseje 2001. Tylerjevo videnje medplanetarnih popotovanj, ob vseh danes znanih količinah opojnih substanc, s katerimi so se mladeniči takrat začeli spoznavati, niti ne deluje tako nejasno, kot se na začetku zdi. Še več. Skladbi ob večkratnem poslušanju uspe prikazati marsikaterega od svojih dobro skritih čarov. V podobno vedrem razpoloženju nas ohranja Woman Of The World. Mehkobna rokerska zadevica, v svoji spevnosti ne da slutiti prihoda viharja, ki nas brez trohice vljudnosti pretrese z fenomenalno S.O.S. ( Too Bad), kjer tokrat za sprememo briljira neumorni Brad Whitford. Fant s svojo neustavljivo energičnostjo zaznamuje še enega legendarnih Aerosmith motivov, polnega razposajene blues rokerske retorike. Ta svoj nezadržni pohod nadaljuje v obliki Train Kept A Rollin', stare Yardbirds klasike, ki pa za razliko od svoje slavnejše botre, v svoji hladnokrvnosti deluje mnogo bolj kohezivno. Skladbo sestavljata dva zelo zanimiva dela, prvi studijski, kjer nas s svojimi vragolijami ponovno razvaja Brad Whitford, ter drugi koncertni, ki navkljub relativni nedolžnosti zasedbe, razgali vso magijo in čarobnost Aerosmith v živo. Ko puhajoča "aero" lokomotiva naposled prispe do končne postaje, za sabo pusti razdejanje ogromnih razsežnosti, iz katerega meglice svoje obrise počasi a zanesljivo prikazuje melanholija Seasons Of Wither. Prelepa balada, naložena z močnim čustvenim nabojem, odpira novo poglavje v knjižici Tylerjeve lirike. Gre za verjetno eno najboljših balad, ki so jo gospodje kdajkoli posneli. Iskrena in melodramatična podoba, ki jo ustvarja mehkobno igranje celotnega "orkestra", v družbi všečne Pandoras Box prepričljivo zaokroži ta prepričljiv prikaz moči ene največjih ameriških rokerskih zasedb vseh časov, ter se hkrati izkaže kot enkratna najava velikih stvari, ki so sledile na krilih Get Your Wings.