Gentle Giant: Gentle Giant

Gentle Giant so nastali iz ostankov britanske pop skupine Simon Dupree and the Big Sound, katero so vodili trije bratje Shulman (Derek na vokalu in basu, Phil na spremljevalnem vokalu in saksofonu ter Ray na basu in violini). Skupina je imela celo nek zaznaven uspeh na področju britanskih glasbenih lestvic. Single "Kites" se je namreč leta 1967 prebil celo med prvih 10 singlov britanske lestvice najboljših. Še večje presenečenje (zlasti na to kar bo kasneje nastalo iz njih) je v 60-ih ponujal pogled na legije cvilečih in histeričnih najstnic, katera je skupina tedaj privlačila kot je bilo zaznamovano tudi na nekem dokumentarcu iz tisti časov. Toda stvari so se tako v glasbenem svetu, kot za člane banda proti koncu 60-ih radikalno spremenile in bratje Shulman so se odločili za preskok na veliko bolj resno in artistično zahtevno glasbo, ki bi svetu predstavila njihove izjemne glasbene talente. Potem, ko so spoznali klaviaturista Kerrya Minnearja, ki je takrat ravno dokončal svoj študij na glasbeni akademiji ter kitarista Garya Greena medtem, ko je Martin Smith postal njihov prvi bobnar, so se rodili Gentle Giant, brez dvoma ena najbolj nenavadnih in eksperimentalnih progresivno rockovskih skupin 70-ih, ki še dolgo po svojem razpadu uživa kulten status in veliko spoštovanje med ljubitelji progresivnega rocka. Večina njihovih del je bila po večini zaznamovana s kompleksnimi aranžmaji, nepredvidljivimi časovnimi prehodi, nenavadnimi večglasji, polifionijami, polimetri in izjemno pestrim naborom inštrumentov (vsi člani z izjemno bobnarja so bili multi-inštrumentalisti). Večino njihovih del je napisal akademsko izobraženi Minnear, čeprav je Ray Shulman sčasoma postal njegov najboljši učenec pri pisanju glasbe tako, da sta postala nadvse učinkovit komponistični duet. Lirični koncepti skupine so bili pogosto navdahnjeni z družbeno angažirano filozofijo, osebnimi dogodki in literarnimi deli Francoisa Rabelaisa, francoskega avtorja družbeno satiričnih romanov o Gargantui in Pantagruelu iz 16. stoletja. To nakazuje tudi v oči kričeča naslovnica, ki predstavlja navihan obraz nosilca imena skupine in protagonista večine njihovih liričnih konceptov.

Na svojem prvem album, enostavno imenovanem kar "Gentle Giant", je skupina še iskala svoj popolnoma lasten, prepoznavni zvok. Večina del še ne vsebuje tiste kompleksnosti in eklektičnosti, ki bo sledila na naslednjih izdajah. V jedru skupina na večini albuma preskakuje med elementi folka in hard rocka. No, kljub temu pa na nekaterih delih že presenetijo z nenadejanimi simfoničnimi in jazzovsko obarvanimi sekcijami. Med te zagotovo lahko prištejem uvodni "Giant", ki vsebuje nepredvidljive časovne prehode ter dobre simfonične aranžmaje na klaviaturah in saksofonu. Kljub temu, da gre v zasnovi za hard rockersko kompozicijo, so jasno prisotne številne finese značilne za klasično glasbo in jazzovski ritmi na basu in bobnih. Po inštrumentalni jazzovski sekciji, kjer lahko slišimo tudi melotron, nastopi simfonični prehod, ki zveni nadvse veličastno. Zatem se spet vrnejo k glavnemu motivu na udarnem rifu in močni ritmični kombinatoriki. Nadvse posrečen začetek zgodbe. Na "Funny Ways", kjer prvič demonstrirajo svojo zanimanje za folklorno, srednjeveško/trubadursko glasbo, v ospredju prevladujejo dobre pasaže na violini in Derekov karizmatični (a občasno tudi ekscentrični) vokal. Nenadoma skladba zaide v nenavadne bluesy vode s simfoničnimi aranžmaji v ozadju in odločnim kitarskim rifom. Poleg "Giant" po mojem najboljše delo na albumu. Na zloveščem "Alucard" (zrcalno za "Dracula"; skupina je bila prebrisana, ni želela odgnati morebitnih fanov iz "cvetlične generacije", ki so se bali vsega kar je morebiti dišalo po negativizmu) lahko slišimo poudarjeno bas linijo na moog sintesizerju in dobre pasaže na saksofonu ter kitari. Skozi efekt napeljani vokal namenoma ustvarja groteskno vzdušje. Jazzovske inštrumentalne sekcije ves čas plovejo nekje med duhovitostjo in shizoidnostjo.

Umirjeni "Isn't It Quiet And Cold" je precej preprost in melodičen folk rocker na violini in akustični kitari, katerega spremlja lahkoten, poetičen vokal. Tu notri je prek ritma zaznati tudi njihovo pop/r'n'b preteklost. Sčasoma nastopi neizbežni ksilofon, ki je kasneje postal eden od njihovih zaščitnih znakov in prek katerega so učinkovito predstavljali premikanje njihove glavne maskote. "Nothing At All" vsebuje zelo lepo in melanholično uvodno melodijo na vokalu, akustični kitari, violini in simfoničnih aranžmajih, ki ustvarjajo keltsko vzdušje. Čeprav prvotno deluje kot, da gre za umirjeno folk rock balado z baročnimi motivi to ne traja dolgo saj jo kasneje ponesejo v popolnoma druge vode. Sčasoma vpada klasičen bluesy/hard rock rif na Greenovi kitari, kateremu se pridruži razkačen Derekov vokal. Sledi še neizbežna kitarska solaža in skupina zveni spet kot kak hard rock band ala Deep Purple. Temu sledi pravcata kakofonija Smithovih bobnov in Minnearjevega klavirja, ki vse skupaj odnese v popolnoma avantgardne vode. Na koncu pa vseeno lepo zaključijo s tistim glavnim romantičnim keltskim motivom. Na "Why Not" se spet preizkušajo v vlogi hard rockerjev saj se notri slišijo številni elementi bluesa. Glavni "krivec" je Green s svojimi kitarskimi rifi in zaključno solažo, saj je možakar kot kitarist več kot očitno izhajal iz bluesa. Kljub temu pa ne manjka tudi lepih, melodičnih folk rockerskih baročnih motivov na čelu ter romantičen vokal. Tu prvič opozorijo tudi z večglasnimi harmonijami, ki bodo z leti postale njihov zaščitni znak. Zaključek z nabrušenimi pasažami med kitaro in hammond orglami je popolnoma bluesovski. Gentle Giant bodo sicer skozi celotno kariero občasno opozarjali, da niso nikoli pozabili, kako znajo tudi po (hard) rockersko "udariti". Zaključna "The Queen" je kratka inštrumentalna bluesy parodija na britansko himno z občasnimi časovnimi premori. Še ena demonstracija njihovega smisla za črni humor. Album se ponaša tudi za tiste čase dokaj kvalitetno produkcijo za katero je poskrbel legendarni producent Tony Visconti (najbolj znan kot producent Davida Bowieja ter The Moody Blues).

"Gentle Giant" je nadvse soliden prvenec skupine, ki je šele odkrivala in polagoma oblikovala svoj lastni zvok in katera bo z naslednjim albumom v tej smeri naredila več kot opazni napredek. Na večini albuma se zazna močan vpliv leta 1970 nadvse popularnega, še popolnoma svežega hard rocka. Skupina bi se prav gotovo lahko razvila tudi v uspešne hard rockerje, če ne bi bile njihove artistične ambicije in glasbeni talent veliko večji od povprečnih glasbenih okvirjev in tedaj aktualnih trendov. V naslednjih letih se bodo Gentle Giant uveljavili kot ena vodilnih sil na področju eklektično naravnanega progresivnega rocka ter ustvarili kopico nadvse inovativnih in razgibanih albumov. Komercialni uspeh je kljub temu ostajal nedosegljiv, zlasti na njihovih domačih tleh, za kar pa se navihana trubadurska tovarišija niti ni kdo ve kako sekirala. Njihova glavna filozofija je bila namreč zajeta v stavku, ki so ga zapisali na svojem drugem albumu: "naše osrednje poslanstvo je raziskovanje novih meja popularne glasbe s tveganjem, da zato postanemo zelo nepopularni".