Skupina goji melodije epsko bombastične zapeljivosti, zaprisežene osnovam power metala, ki sledi klasičnim vzvodom komponiranja. Torej ni težko uganiti, da bi lahko poleg power metala, ki ga gojijo Divine Illusion v slehernem trenutku z njimi igral tudi simfonični orkester. Orkester? Brez strahu. Odsotnost orkestra rešujejo razgibane in domiselne klaviature, s posrečenimi aranžmaji, ki zapolnjujejo zvočno sliko in razširjajo same dimenzije zvočnega spektra produkcije.
Ljubitelji skandi power metal skupin, kot so Stratovarius, Sonata Arctica (pozorni bodite zlasti na ognjevito navzkrižno soliranje kitar in klaviatur), boste sami se be prepoznali v skladbi kot je npr. Promised Land. Divine Illusion pa riffanje dodatno poudarjajo. Riffi zvenijo bolj toplo, polno in agresivno (veliko je "palm muting riffanja), kot ob navržbah obeh finskih skupin. Ni težko najti tudi nekaterih podobnosti s skupinami, kot so Kamelot, zlasti zarad kompleklsneje strukturiranih in razvejanih aranžmajih. V izbranih enodimenzionalnih in v produkciji naprej porinjenih kotalečih ritmih, ki jih vodi dvojna bas boben stopalka, se srečujemo s prijemi skupin značilnimi za tiste kova Rhapsody (of Fire), pa tudi dognanja nemškega power metala a la Gamma Ray ali zgodnjih Edguy.
Vokal je avtoritativen, poveljujoč, samozavesten, eksploziven, čist in visoko melodičen. S svojim dometom brez težav prenaša moč v sleherni legi oziroma brez težav pluje iz registra v register. Z vokalom dosega silno razgibanje pesmi in oplaja sam melodični domet le teh. Kompatibilna barva, blizu dometom pevcev tipičnih italijanskih skupin tega žanra, ali vokalu Tobiasa Sammeta (Edguy). Vsem, ki poznate vokal Brucea Dickinsona (Iron Maiden), bo tudi to dobra orientacijska točka, da se boste znašli lažje, o čem je govora. Morda nekaj več pozornosti na pravilnem naglaševanju angleških verzov na posameznih delih skladb, pa bo reč v prihodnje v vsem 100% izvršena!
Solaže povzemajo skandinavsko šolo ultra hitrega in lahkotnega brzenja vzdolž kitarskega vratu, ki je popolnoma podrejen biti neoklasicističnega pristopa. Še Yngwie J. Malmsteen bi zastrigel z ušesi.
Divine Illusion niso tipični "hopa-cupa" power metalci, ki bi se zadovoljili s trivialnimi motivi. Svoje vodilne motive večkrat razgibajo s pogostimi menjavami tempov in menjavami vodilnih melodij. Nevarnost trivialne predvidljivosti in repeticije sanirajo tudi tako, da vodilne vloge v določeni poziciji strukture vodilnih motivov, prevzemajo različni instrumenti (prehodni kitarski ali klaviaturski okraski). To počnejo s finim občutkom za ohranjanje rdeče niti in visoke poslušljivosti. Obenem ti kontrasti, ob nadvse zgledni produkciji (roko na srce je mogoče pogrešati le nekaj več nižjih - basovskih tonalitet), dosegajo pravi učinek dramatičnega teater vzdušja (odličen mračni uvodni del na klaviaturah The Moment Before... in nadaljevanje v Clarity Of Mind), ki drži EP v živem utripanju skozi minutažo. Takšna visoka razgibanost strukture pesmi se, ob jasno izkazani visoki virtuozni zabeljenosti posameznih gradnikov glasbe, približuje občasno tudi vibraciji progresivnih metalcev kot so Symphony X ali Angra. Večplastno komponiranje v smislu doseganja ravnovesja med instrumenti in centralno umeščenim vokalom je ključ, ki ga Divine Illusion razumejo in obvladujejo.
Divine Illusion je skupina z jasno goriščnico! Ne le v glasbenem smislu, pač pa tudi siceršnjem. Knjižica EPj-a je silno lepo oblikovana. To vključuje tudi naslovnico, kot logotip skupne. Nasploh je naslovnica vsega zavidanja vredna. Motiv je presunljiv in globoko sporočilen, obenem pa je motiv obdelan tako, da ni govora o računalniškem "skropucalu", temveč se človek ob pogledu nanj zdrzne, saj ni povsem prepričan kaj lahko v glasbenem oziru pričakuje od EP-ja. Posrečena poteza, saj tako EP še bolj privlači z vprašanjem, kaj skriva njegova vsebina.
Lahko rečem, da Divine Illusion s prihodom in EP-jem "Genetic" zapolnjujejo tisti manjkajoči člen na slovenskem metalskem prizorišču, na katerega smo čakali več kot deset let po svetovnem "revivalu" melodičnega principa v heavy metalu. Glede na to, da je zanimanje na slovenskem trenutno sicer usmerjeno na ekstremnejše oblike metala, zlasti tehnični death in thrash metal, pa obenem "Genetic" prinaša nov žarek, ki napoveduje morebitni kratkoročni obrat tega cikla. Dobrodošli torej na prizorišču fantje! S takšnim zrelim pristopom si že v samem začetku odpirate vrata za pristanek pod okriljem dobro stoječe tuje založbe, ki skrbi za ohranjanje melodičnih pristopov v carstvu heavy metal žanra! "Genetic" je torej čvrst temeljni korak, domerjen v pravo smer, ki dokazuje, da so Divne Illusio skupina, ki se razvija po naravni poti, neodvisno in samostojno. Na podlagi teh dejstev lahko navdušeno čakamo na izid prvega pravega studijskega prvenca skupine!
na vrh