Steve Hackett je neverjeten. Legendarni kitarist, kateri je prvotno zaslovel kot član progresivno rockovskih velikanov Genesis ostaja zaprisežen glasbeni deloholik, ki skorajda vsako leto preseneti z odličnimi novimi izdajami. Po navdušujočem projektu Squackett, katerega je ustanovil skupaj z Yes basistom Chrisom Squireom in njunemu imenitnemu prvencu »A Life Within a Day« (2012) je komaj nekaj mesecev kasneje izdal še »Genesis Revisited II«, nadaljevanje albuma »Genesis Revisited« iz leta 1996 na katerem je z različnimi prominentnimi glasbenimi gosti na novo odigral nekatere najbolj priljubljene Genesis klasike. Tudi tokrat se je odločil na novo odigrati številne dolgoletne Genesis favorite iz njegovega obdobja s to legendarno skupino (od leta 1971 do 1977). Na »Genesis Revisited II« pa je vključil tudi štiri stvaritve, ki so prvotno izšle na njegovih solo albumih, a so bile prvotno zamišljene za uvrstitev na določene studijske albume prej omenjenih progresivno rockovskih prvakov.
Prvi disk predstavlja Steveovo zgodnje ustvarjalno obdobje z Genesis (od leta 1971-1975), ko je vokalne naloge opravljal nepozabni in unikatni Peter Gabriel, se pravi ustvarjalno ero, ki med večino privržencev zaradi količine artistične izvirnosti in ambientalno-lirične globine še danes velja za njihovo najbolj priljubljeno, četudi ne za najbolj komercialno uspešno, medtem ko tedanja postava banda povsem upravičeno velja za klasično. Nova verzija »Chamber of 32 Doors« za uvodno popestritev vsebuje klasicistični aranžma na akustični kitari, medtem ko je za spoznanje po strukturi še bolj simfonično usmerjena od originala. Nad Sylvan poskrbi za karseda marljivo vokalno imitacijo legendarnega Petra Gabriela s katerim ga druži precej sorodna barva glasu, kar je še kako pomembno za prepričljivo in teatralno interpretacijo tega integralnega dela »The Lamb Lies Down On Broadway« (1974), konceptualne mojstrovine o Raelovem potovanju.
Priljubljeno inštrumentalno-kitarsko klasiko »Horizons« je Steve na akustični kitari tokrat odigral kot uvod v epski magnum opus »Supper's Ready«, ki je za številne Genesis privržence še danes njihov skladateljski vrhunec. Na tej »Foxtrot« (1972) mojstrovini je sodelovalo kar pet različnih pevcev s Steveom vred. Skrivnostni uvodni del je na izrazito melodramatičen način odpel Mikael Akerfeldt (Opeth, Storm Corrosion), na kar ga v nadaljevanju nasledita Simon Collins (Philov sin), ki se ponaša kot zvest naslednik vokalnega izročila njegovega slovitega očeta in Conrad Kelly. Burleskno-avantgardno srednjo sekcijo z naslovom Willow Farm, kjer je za prepričljivo vokalno interpretacijo in predstavitev slikovite plejade različnih likov potrebna izdatna mera pevskega pačenja je odpel/interpretiral kar Steve osebno, ki je to nalogo opravil presenetljivo posrečeno. Epsko zaključno sekcijo odpoje nihče drug kot nekdanji It Bites pevec/kitarist Francis Dunnery, še eden imeniten gostujoči pevec, ki se je od nekdaj ponašal z 'Gabriel-ovsko' barvo glasu.
Na »The Lamia« posebno navdušijo kitarske harmonije med gospodom Hackettom in Steveom Rotheryem (Marillion), medtem ko Nik Kershaw s svojim poetičnim pevskim pristopom poskrbi za nadvse doživeto interpretacijo tega priljubljenega, rustikalno obarvanega »The Lamb Lies Down On Broadway« zimzelena. Staro-britanska epopeja »Dancing with the Moonlit Knight«, ki je po Steveovih besedah njegova najljubša Genesis klasika sploh, vsebuje izvrstno vokalno predstavo v režiji Francisa Dunnerya, ki je bil v tem primeru res najboljša možna izbira za poustvaritev pristne magije zgodnjih, Gabriel-era Genesis. Kar se tiče poskusa zajezitve njene izvorne ambientalne magije je ta »Selling England By the Pound« (1973) klasika ena izmed najboljše izvedenih na celotnem »Genesis Rrevisited II«. Novi verziji z orientalskim ambientom prepojene »Fly On a Windshield« ter »Broadway Melody of 1974«, nepozabne burleske na ameriške sanje, vsebujeta vokalni prispevek Hackettovega bobnarja/pevca Garya O'Toolea.
»The Musical Box« se v tokratni različici odpre z uspavano melodijo glasbene skrinjice, katera pa se v nadaljevanju hitro sprevrže v 'nočno moro'. Pred mikrofonom se znova pojavi Nad Sylvan, ki vnovič poskrbi za izjemno podoživeto vokalno interpretacijo in kar se da sorodno preslikavo izvorne imenitnosti legendarnega Petra Gabriela. Na flavti je tu izrazito aktiven Steveov brat John Hackett s katerim na glasbeni poti sodelujeta že od otroških dni. Zaključni del s trojnimi kitarskimi harmonijami predstavlja zanimivo popestritev, ki je bila gospodu Hackettu pri ustvarjanju nove verzije tega zimzelena gotovo v veliko veselje. Na »Can-Utility and the Coastliners«, avantgardno zasoljeni pripovedi o kralju Kanutu in 'malih zelenih', v pevski vlogi zablesti Steven Wilson (Porcupine Tree, Storm Corrosion, Blackfield, No-Man), ki je v svoji 'Gabriel-ovski' vlogi tokrat skorajda neprepoznaven, vendar izvrsten.
»Please Don't Touch« je dolgoletna klasika, ki je dala naslov Hackettovemu drugemu solo albumu in je bila prvotno zamišljena za Genesis album »Wind and Wuthering« (1977), kjer bi morala delati družbo »Unquiet Slumbers« ter »Wot Gorilla«, vendar se je trojica Steveovih tedanjih 'sotrpinov' (Phil Collins, Tony Banks in Mike Rutherford) temu uprla, kar je bil eden od glavnih razlogov, ki so ga povedli na samostojno pot. Ta verzija »Please Don't Touch« vsebuje večjo mero uporabe vzdrževalnega (sustain) efekta na kitari.
Drugi disk, ki se odpre s pastoralno-orkestralno klasiko »Blood On the Rooftops«, na kateri v pevski vlogi vnovič blesti bobnar O'Toole, je posvečen Hackettovemu poznemu Genesis obdobju med letoma 1976 in 1977, ko je legendarna skupina za kratek čas delovala kot kvartet in izdala dva odlična albuma, »A Trick of the Tail« (1976) ter »Wind and Wuthering« (1977). Edina kronološko zaporedna izjema je »Nursery Cryme« (1971) klasika »The Return of the Giant Hogweed«, prvi zabeleženi primer tappinga v povesti rock glasbe, kjer osrednjo kitarsko solažo odigra legendarni švedski kitarist/pevec Roine Stolt (The Flower Kings, Transatlantic, ex-Kaipa, Karmakanic). John Hackett se vnovič izkaže s pastoralnimi vložki na flavti. Glavno vokalno pobudo tokrat prevzame kultni ameriški pevec/multi-inštrumentalist Neal Morse (ex-Spock's Beard, Transatlantic), medtem ko ga na ritem liniji spremljata basist Lee Pomeroy (It Bites, Three Friends) ter bobnar Rob Townsend (Family). Na eterični »A Trick of the Tail« baladi »Entangled«, kjer vnovič vlada izobilje melotrona, se na glavnem vokalu imenitno izkaže Jakko Jakszyck (21st Century Schizoid Band, ex-Level 42) s svojim žametnim pevski pristopom, medtem ko ga na vokalnih harmonijah v refrenu učinkovito spremlja Amanda Lehmann.
»Eleventh Earl Of Mar« je prav tako odigran po stopinjah originala le, da se na glavnem vokalu (vnovič) nahaja Nad Sylvan, ki ni samo učinkovit imitator Petra Gabriela, temveč tudi Phila Collinsa in da so kitarske linije v produkciji za malenkost bolj izpostavljene in jasne, kar bi se sicer lahko reklo tudi za večino preostalih Genesis priredb na »Genesis Revisited II«. Na presunljivi baladai »Ripples« si je gospod Hackett privoščil tvegan eksperiment, saj se je odločil za uporabo ženskega vokala, a je Amanda Lehmann, kljub temu, da njen vokalni register nikakor ne doseže emocionalne globine izvirnika v Collinsovi domeni, svoje poslanstvo solidno opravila. Temu sledijo tri med seboj povezane »Wind and Wuthering« stvaritve, ki v originalu tudi tvorijo zaključni del tega legendarnega albuma. Z melotronom in akustično kitarskim klasicizmom oplemenitena inštrumentala »Unquiet Slumbers for the Sleepers…« ter »…In that Quiet Earth« se prelijeta v epski zaključek »Afterglow« na katerem v vlogi glavnega vokalista zablesti legendarni basist/pevec John Wetton (Asia, ex-Mogul Thrash, Family, King Crimson, Uriah Heep, UK, Roxy Music, Wishbone Ash, Phenomena, Wetton-Manzanera, Qango). Gospod Wetton, ki je sodeloval že na »Genesis Revisited« iz leta 1996, po pričakovanju, ta zimzelen odpoje z izjemnim patosom in tako vnovič ponudi nazoron odgovor, kako bi Genesis zveneli z njegovim vokalnim prispevkom. Med prestižnimi gosti, ki se pojavijo na »Genesis Revisited II«, velja omeniti še dolgoletnega Hackettovega sodelavca in člana njegovega spremljevalnega banda basista/pevca Nicka Beggsa (Kajagoogoo), ki se še posebno izkaže na Chapman sticku.
Na koncu »Genesis Revisited II« se nahajajo še tri stvaritve iz Steveove solo kariere, ki pa imajo svoje korenine še iz njegovih časov z Genesis. Kataklizmični »A Tower Struck Down«, ki je originalno izšel na Hackettovem prvencu »Voyage of the Acolyte« (1975) je, kar se tiče gromoglasne kitarske frazeologije, odigran veliko agresivnejše in že skorajda vleče na težki metal. Genesis resnici na ljubo, razen par izjem kot so »The Knife« (slednji izvira še iz obdobja pred Steveovim prihodom), »The Musical Box« in »Return of the Giant Hogweed«, nikoli niso zveneli niti pol tako udarno. »Camino Royale«, standard z albuma »Higly Strung« (1982), na katerem je tokrat sodeloval madžarski fusion band Djabe, je bil tokrat odigran v veliko bolj jazzovski različici z obširnimi vložki na trobenti in tako zveni celo bolj zanimivo od originala.
Čisto na koncu tega dvojnega nabora Genesis priredb pa se nahaja še izvrstna verzija epskega mojstrovine »Shadow of the Hierophant«, ki ima svoje korenine še v obdobju ustvarjanja Genesis studijske klasike »Foxtrot«, a je izšla šele na Hackettovem prvencu »Voyage of the Acolyte«. Ta verzija, ki ne varčuje z obširno rabo melotrona in bas pedala, je bila odigrana v nekoliko hitrejšem tempu, a se ji je vseeno posrečilo ujeti duh klasičnih Genesis, kar je najbolj pomembno. Amanda Lehmann se je znašla v sila težki nalogi, da nadomesti briljantni originalni vokalni prispevek Sally Oldfield, vendar je svojo nalogo med obširnimi valovanji melotrona opravila presenetljivo prepričljivo, saj se ponaša s sorodno barvo glasu kot njena slovita predhodnica.
»Genesis Revisited II« je poslastica za vse dolgoletne ljubitelje glasbene zapuščine gospoda Hacketta, predvsem pa prijetno obujanje spominov na njegove čase z legendarnimi Genesis, ki so s kitarskim velemojstrom v postavi med letoma 1971 in 1977 preživljali svoje 'zlato obdobje'. Hkrati pa je ta dvojni dokument na novo odigranih Genesis klasik še en nazoren, vnovičen dokaz za to, da od vseh nekdanjih Genesis članov Steve daleč najbolj marljivo skrbi za ohranjanje njihove zapuščine, zato bi morala biti organizacija morebitne vnovične Genesis združitve (možnosti zanjo so, po pravici povedano, resda sila pičle) in glavna beseda pri izbiri koncertnega repertoarja prepuščena prav njemu, seveda ob vzajemni podpori Petra, Phila, Tonya in Mikea.
na vrh