Saga: Generation 13

Kanadske art rockerske ikone Saga so s konceptualnim albumom "Generation 13" ob njegovem izidu poskrbeli za še en veliki šok med njihovimi poslušalci. Tokrat na srečo v pozitivnem smislu. Po izjemno bledem "Steel Umbrellas" (1994), popolnoma zgrešenem filmskem pop rock eksperimentu, narejenemu izključno iz želje po hitrem zaslužku, se je zdelo, da se bodo svojim dolgoletnim privržencem zelo težko odkupili ter se v najboljšem primeru potopili v morje glasbene povprečnosti. Zgodil pa se je še en zelo redek in skoraj neverjeten artistični preobrat, katerega ne bi mogel noben njihov fan napovedati niti v najbolj norih sanjah - to, da bodo Saga z "Generation 13" ustvarili svoj najbolj ambiciozen album, ki bo kot celota glasbeno celo najbližje progresivnemu rocku na njihovi dotedanji glasbeni poti ter povrhu vsega vseboval še nek zanimiv, družbeno kritičen koncept. Tudi tiste, ki so ves čas verjeli v njihove neomejene glasbene potenciale na področju progresivnega rocka, so tokrat pošteno presenetili, tako v glasbenem kot konceptualnem pogledu.

Koncept "Generation 13" je na prvi pogled precej podoben tistemu iz The Who klasike "Quadrophenia". Vrti se okrog fantiča Jeremya, ki se v neprijaznem okolju napoti iskat svojega pravega očeta. Na svoji poti doživi številna bolj ali manj neprijetna srečanja, med drugim z delikventnim uličnim pobalinom Samom ter se pogosto sprašuje o pomenu svoje misije. Razen te zgodbe je album navdahnjen po še danes (in celo še veliko bolj kot takrat) aktualnem problemu vsesplošnega družbenega razpada, ki ga potencialno prinašajo bodoče "zablujene" generacije brez prihodnosti, okužene z "gigabajti" (nepotrebnih) informacij in potrošništvom, ki večino svojega časa preživijo v asocialnih okoljih, ki jih je zaredila naša moderna hiper potrošniška družba. Posledica te dekadentnosti so čustvena zakrnelost, brezkončna egomanija in posledično neizbežna ekološka katastrofa kot logična posledica takšnega odnosa do življenja. Tovrstni družbeno-kritični koncepti so danes precej popularni, ponavadi že do neokusne mere banalnosti, a leta 1995 so bili Saga s svojim opozarjanjem na ekološke probleme in odtujenost (ko se internet še ni tako razpasel), opazno pred svojim časom, čeprav jim takšna vloga "družbenih buditeljev" po mojem ne paše preveč in bodo svoje lirične osti v prihodnje raje zavijali v znanstveno-fantastične metafore. Te posmehljive osti je tu zaslediti na večini besedil, ki so tokrat ena izmed najboljših v njihovi karieri. Le kdo bi si drznil verjeti, da bodo Saga po plehkem filmskem fiasku sposobni ustvariti nekaj tako globokega? Verjetno niti oni sami.

Glasbeno gre za enega njihovih najmočnejših albumov, po mojem najbližje kolikor so se sploh kdaj približali tistemu klasičnemu progresivnemu rocku (v smislu celotnega albuma in ne samo nekaj skladb). Saga tokrat prav nič ne skoparijo z nenavadnimi časovnimi prehodi, kompleksnimi inštrumentalnimi sekcijami, dramatičnimi vokali, solažami, raznovrstnim ritmi in celo z imenitnimi orkestralnimi aranžmaji. Slednje so posneli v sodelovanju z dirigentom Richardom Bakerjem ter The Panorama City filharmoničnim orkestrom. Obenem še nikoli do tedaj niso zveneli tako udarno. Na nekaterih skladbah imajo res prav surov zvok (včasih so s tem že prav na meji progresivnega metala) predvsem po zaslugi številnih distorziranih kitarskih pasaž in nasršene ritem linije. Nekaj zaslug za ta umazan zvok gre gotovo tudi odlični, moderni produkciji basista Jima Crichtona, ki je tako skupino spet uspešno in dokončno potisnil nazaj v 90-a po nočni mori prejšnjega, retrogardnega albuma. Pevec Michael Sadler je na tem albumu ponudil eno najboljših vokalnih predstav v svoji karieri. Zlasti na tistih bolj umirjenih delih, kjer se z vsem srcem poistoveti z glavnim likom koncepta, si zasluži najgloblje čestitke. Za povrhu pa se je tokrat lotil tudi igranja orgel, ki vnašajo nekaj novega v njihov zvok in dajejo posameznim delom še večjo širino.

Tudi ostali člani so dokazali, da njihova vizija Sage kot progresivno rockovske skupine, kljub enem neuspelem eksperimentu, ni nikoli splahnela. Klaviaturist Jim Gilmour spet preseneča z bogatim naborom klaviaturskih tekstur in po dolgem času demonstrira tudi nekaj izvrstnih solaž. Ian Crichton je kot ponavadi odličen na svoji električni kitari (eden redkih članov, ki res nikoli ne zataji), kjer lepo prehaja od distorzirane udarnosti (ko lahko zveni kot kakšen hard rockerski/metalski virtuoz) do prefinjene tenkočutnosti. Njegov brat Jim na basu in bobnar Steve Negus sta dosegla, da je ritem sekcija tokrat ena najboljših v njihovi zgodovini, kar se tiče kombinacije raznovrstnosti ter udarnosti.

Kar se slednjega tiče so se Saga tokrat močno približali svojim kanadskim art rock vrstnikom Rush ter ponekod celo zapuščini zgodnjih Kansas (zlasti na bolj simfoničnih trenutkih). Kljub temu, da je večina del na albumu progresivni rock, zdaj simfoničnega, v naslednjem trenutku težjega kalibra, so vse skladbe na njem krajših dolžin (najdaljša je dolga nekaj več kot pet minut). Vmes je tudi nekaj zelo kratkih (okoli ene minute in manj), ponavadi akustično ali na klavirju zastavljenih "predahov", ki pa na srečo niso odvečni polnilci prostora kot se to ponavadi dogaja v takšnih primerih. Skladbe gredo, tako kot je to pri konceptih precej običajno, ena v drugo. Album je izjemno razgiban (tu so po mojem verjetno dosegli, kar vrhunec kariere), koncept skozi dela ves čas uspešno diha, in odlično izpade kot celota. Ne manjka odlične simfonike, kjer prevzame orkester glavno pobudo pa tudi sanjavih jazzovskih trenutkov. Na njem ni zaslediti niti kančka popa, kar je po pretirani saharinski dozi, ki jo je vseboval predhodnik, tokrat prišlo več kot dobrodošlo. Vzdušje albuma je do tedaj daleč najbolj mračno v zgodovini skupine, kar se nadvse dobro ujema z družbeno kritičnim konceptom in glasbo, ki poslušalca z lahkoto pretrese od nog do glave.

Uvodni "Chances Are # 1" je prelepa, nežna melodija na klavirju, ki jo spremlja Michaelov romantični vokal. Slednja se ponovi tudi ob zaključku albuma. Sledi odlični prog rockerski katalizator, inštrumental "Generation 13 (Theme #1), katerega odprejo efekti, nasnet govor nekega političnega demagoga in močna distorzija. Sledi udaren, marširajoč ritem in surov rifing, ki v kombinaciji zvenita precej metalsko nakar nastopi odličen prehod in vnos okusnih baročnih aranžmajev prek orkestra, ki skladbo ponesejo v vode simfoničnega proga. "All Will Change (Goodbye And Good Luck)" spet umiri vzdušje prek nežne melodije na klavirju in dramatičnega vokala, ki prepričljivo pripoveduje zgodbo o fantiču izgubljenem v neprijaznem svetu. Sledi druga sekcija imenovana "The Cross (Home #3), eno najboljših del albuma in po mojem pristna Saga klasika, ki nas čudovito uvede v moderno, bolj udarno, simfonično in mistično podobo skupine. Skrivnostni Michaelov vokal je napeljan skozi prefinjen ritem, ambientalne klaviature in duhovit kitarski rif. Kmalu nastopi tudi udaren prehod in dramatičen refren z vrsto udarnih pasaž na kitari in dinamičnih bobnih. Skladba, ki bo postala neko merilo kakovosti tudi za njihove prihodnje kompozicije.

Na "Danger Whistle", ki vsebuje srhljiv uvod z otroškim šepetanjem, preidejo v akustično sekcijo "Leave Them Alone", ki zveni precej orientalsko, Ianova akustična kitara pa zveni skoraj kot sitar. Nakar po prehodu nastopi dramatična, precej mračna sekcija na razvejanem ritmu in ambientalnimi zavesami klaviatur. "I'll Never Be Like You #1" vsebuje cerkvene orgle in spokorniški vokal. "My Name Is Sam (Finding a Friend)" predstavlja kratek trenutek v zgodbi, ko Jeremy spozna novega prijatelja, delikventnega in razvajenega pobalina Sama. Položen je na pobalinskem funky ritmu, ki se pri predstavitvi delov v katerih nastopi Samova osebnost še večkrat ponovi. Sledi dramatično naviti "The 13th Generation", ki je še eno izmed osrednjih del albuma, polno grotesknih zvokov, nenavadnih časovnih prehodov in z obveznim dramatičnim refrenom, ki zbuja ledeno hladen srh. Kitarske pasaže so navite do konca, ne manjka virtuoznih solaž medtem, ko je ritmična dinamika na zavidljivi ravni. Po mojem eno izmed njihovih najbolj udarnih del nasploh.

"The Cross" je še ena precej mračna žalostinka na klavirju in ambientalnih zavesah, kjer je Sadlerjev vokal poln bolečine in obupa ter sam sebi postavlja filozofska vprašanja o izgubljenem očetu. Izjemno dinamični "The Learning Tree" je prava poslastica in še en močen kandidat za Saga klasiko. Mračno vzdušje se tu popolnoma spremeni za kar poskrbi funkovska linija Jimove bas kitare in prefinjene kitarske pasaže. Michael neverjetno učinkovito menja svojo vokalno ekspresijo med trenutki razkačenosti in epskosti, ko učinkovito igra vlogo besnega fantiča in ko pride do konflikta med Jeremyem in Samom. Časovni prehodi so izjemno raznovrstni, ne manjka inštrumentalnih odklopov medtem, ko rockerska potentnost traja od začetka do konca. Prava šola art rocka v malem. "I'll Never Be Like You (Once Again)" je eden najlepših simfoničnih trenutkov na albumu, kjer Michaelova vokalna ekspresija doseže nove vrhove. Prelepi orkestralni aranžmaji se nadvse učinkovito prepletajo z njegovo srce parajočo predstavo. Po mojem simfonični vrhunec njihove kariere in najdlje kolikor so prišli z vnašanjem elementov klasične glasbe v svojo zvočno podobo. Poslušalec, kar ne more in ne more verjeti, da so še pred letom delali nek saharinski pop za drugorazredno akcijsko TV nanizanko.

Na "Snake Oil" po dolgem času pokažejo, da imajo med drugim tudi svojevrsten smisel za teatralnost. Uvod vsebuje cirkuško glasbo, precej znani vratolomni klovnovski motiv, ki zveni kot da bi bil iz nočne more. Temu se pridruži še doneča plast cerkvenih orgel nakar nastopi srhljivo stopnjevanje na bobnih, grozljivi zvočni efekti in dialog med Samom ter njegovim psihiatrom. Sam občasno zveni kot kak Bart Simpson, ki se ravno pripravlja, da bo ušpičil nekaj zares umazanega. V drugi sekciji "We Hope You're Feeling Better" nastopi epski in melodičen refren z odličnim večglasjem, ki vnaša neverjeten kontrast v sicer shizofreno vzdušje kompozicije. Ne manjka pa tudi čudovita, vesoljska solaža na kitari, ki se nadvse dobro prileže čez plast cerkvenih orgel in udarne bobne. Skladba nadvse učinkovito menja med mračnim in dvigujočim vzdušjem.

"My Name Is Sam (Your Time Is Up)" je še en zelo zanimiv eksperiment, ki vsebuje distorziran vokalni efekt (ki se stopnjuje od "rapanja" do končnega poživinjenega dretja) ter občasno in namerno skorajda raperski ritem. V drugem delu sledi odlična jazzovsko-funkovska inštrumentalna sekcija s številnimi nenavadnimi ritmičnimi prehodi in efketi. Predstavlja trenutek, ko se Samu dokončno strga njegov mentalni film. "Generation 13 (Theme #2)" je še en precej morbiden inštrumental, ki vsebuje distorzijo na nekakšnem kompresorju, zvočne zavese in govorjenje nekega demagoškega voditelja. Temu sledi pobesnela, precej metalsko začinjena ritmična zakuska (poskakujoči bobni) skozi katero stružijo Ianovi pobesnel rifing. Kontrast, ki nastane, ko nastopi emocionalni baladeskni uvod na "Where Are You Now?", ki občasno zveni kot filmska glasba iz kakega gotskega filma Tima Burtona, ne bi mogel biti večji.

A, že v drugi sekciji "Screw 'Em" nastopi nekaj najbolj umazanega in navitega kar so do tedaj ustvarili. Nasršenemu rifingu, pobesnelim bobnom in doneči plasti orgel sledi prehod, kjer nastopi kratek del, ki zaradi vokalne naracije in ritma deluje precej rapersko. To seveda ne traja dolgo in sledi orgazmična solaža na kitari, ki jemlje dih. Temu se pridruži še solaža na klaviaturah nakar se slednje ponovno lepo prepletejo s kitaro in ritmom. Michael občasno spet zveni kot kak ulični pobalin. Časovni prehodi so izjemno razgibani in predstavljajo še enega izmed progresivno rockovskih vrhuncev albumov. Izjemno romantična in sanjava ter rahlo jazzovsko obarvana balada "No Strings Attached" je čista pravljica in nekaj najlepšega in najzrelejšega, kar sem kdaj slišal od te skupine. Skladba je nabita s čudovitim polnočnim vzdušjem, sanjavimi orkestralnimi aranžmaji (zlasti navdušijo pihala oz. uporaba klarineta, ki ji dajejo nek jazzovski pridih), tenkočutnimi kitarskimi pasažami, finimi zvočnimi zavesami in srce parajočim, a tudi sanjavim petjem. Ian si občasno privošči tudi nekaj avantgardnih okraskov na kitari medtem, ko je večglasni refren popolna zmaga, ki poslušalca hipnotizira ter ponese v neko drugo galaksijo. Kompozicija vsebuje celo nekaj vzdušja in elementov, ki spomnijo na King Crimson (inkarnacijo iz 80-ih) in njihovo klasiko "Matte Kudasai", kar najbolj zgovorno priča, kako daleč so tokrat uspeli prilesti. Zagotovo ena izmed treh najboljših stvaritev na albumu.

"All Will Change (It's Happening To Me)" je ponovitev lahkotne teme na klavirju iz začetka albuma le, da slednja vsebuje veliko bolj "nakuliran" vokal, ko se je glavni lik zavedel svojih notranjih sprememb. "The Victim" vsebuje mogočno simfonično plast orgel preko katere naenkrat sledi prehod, kjer nastopi tisti klasični Saga motiv, ko se prek melodične, a tudi duhovite vokalne predstave izmenjujejo plasti klaviatur in nabrušenih kitarskih pasaž, vse to pa spremlja tudi izjemna ritmična dinamika. "One Small Step", ki je razdeljen v dve sekciji, spet vsebuje izvrstne orkestralne aranžmaje in glas malega bastarda Sama (na mesta res deluje prav antipatično), ki se nahaja v prvi sekciji, imenovani "Sam's New Friend". Simfonični aranžmaji skozi katere se prebijajo tankočutne kitarske pasaže spet zvenijo kot iz kakega gotskega filma. Po srhljivem vzdušju sledi sekcija "We Hope You're Feeling Better", kjer se še enkrat ponovi glavni motiv albuma, ki se menja med pobesnelimi in do konca distorziranimi hard rockersko/metalsko obarvanimi pasažami in navitimi orkestralnimi aranžmaji. Na koncu pa se še enkrat ponovi tisti zmagovalni in dvigujoči refren "We Hope You're Feeling Better", ki zveni kot pravi himnični antem. Veliki dramatični finale se je popolnoma posrečil. "Changes Are #2" zaključi album tako kot se je začel – z melanholičnim vokalom in nežno spremljavo na klavirju. Tako se zaključi najbolj dovršen izdelek (če že ne najboljši) v dotedanji zgodovini skupine.

Saga so že večkrat v svoji dotedanji karieri dokazali, da so sposobni izjemnih artističnih podvigov, kadar to hočejo in kadar posredi ni logike denarja temveč želja po raziskovanju novih artističnih aspektov. Toda, da so sposobni tudi glasbenih čudežev je dokazal šele tale fenomenalni konceptualni album. "Generation 13" je eden izmed najboljših dosežkov v njihovi zgodovini, primerljiv z njihovimi zgodnjimi albumi, čista mojstrovina art rocka in neverjetna vrnitev ter presežek najbolj norih sanj njihovih privržencev. Obenem pa je tudi velika klofuta za vse tiste, ki so jih do tedaj že zdavnaj odpisali kot progresivno rockovsko skupino in jih jemali bolj kot nek pop rock/AOR band, usmerjen na radijske hite. Z "Generation 13" so Saga ustvarili nadvse bleščeči progresivno rockovski dragulj, ki še danes preseneča s svojo izpovedno močjo in modernim zvokom ter dokazuje, da skupina upravičeno spada med najpomembnejše predstavnike svojega žanra. Ne prej niti kasneje niso zveneli tako progresivno in mislim, da je to eden izmed njihovih redkih albumov, kjer so dali dobro lekcijo tudi svojim art rockerskim vrstnikom Rush, ki so se tedaj že zdavnaj naveličali progresivno rockovskih konceptov ter se (sicer nadvse uspešno) vrnili k hard rockerskim koreninam. Žal pa Saga tega svojega dosežka niso znali primerno negovati in na njem graditi naslednika, saj jih je potem spet pičila neka nerazumljiva potreba, da svojim fanom po kremšniti iz nedrij prikupne mladenke postrežejo s svinjsko žolco iz rok ovenele starke. Saga so v 90-ih postali pravi kameleoni art rocka, lahko bi se reklo, da so z izjemno naglico hodili v različne zvokovne ekstreme - vse od velikih vzponov do neverjetnih padcev in včasih gotovo ni bilo lahko biti njihov fan. Bi verjeli, da bodo po svojem artističnem vrhuncu kot prog oz. art rockovska skupina z naslednji albumom dosegli samo dno svoje kariere? Tudi to se je moralo zgoditi, da bi sledil še en veliki glasbeni preporod iz gosenice v metulja, tokrat na srečo tisti dokončni.