"Gaudi" je bil poslednji album legendarne art rockovske institucije The Alan Parsons Project, ki v več kot desetletni karieri ni izdala slabega albuma, medtem ko njihova najbolj cenjena izdelka ostajata "Tales Of Mystery and Imagiantion" (1976) ter "Eye in the Sky (1982). Naslov in koncept zadnjega izdelka teh mojstrov serijskega serviranja velikih radijskih hitov ob konstantnem vzdrževanju art rockovske prefinjenosti je posvetilo genialnemu in še danes nekoliko skrivnostnemu katalonskemu arhitektu Antoniu Gaudiju, kar je razvidno tudi iz uvodne kompozicije, katera se nanaša na njegovo najbolj znamenito delo La Sagrada Familia, še danes nedokončano cerkev (natančneje baziliko) s seznama svetovne kulturne dediščine.
"Gaudi" je v vseh pogledih kvaliteten izdelek, ki sledi prepoznavni formuli skupine in je kot tak povsem dostojno slovo, kar je nekoliko presenetljivo. Od sredine osemdesetih naprej je namreč popularnost TAPP počasi, a nezadržno usihala, medtem, ko kreativna kemija med obema voditeljema skupine, producentom in občasnim klaviaturistom Alanom Parsonsom ter pevcem, klaviaturistom in piscem besedil Ericom Woolfsonom, prav tako ni bila več na najbolj bleščeči ravni, saj so se med obema začele pojavljati razlike glede nadaljnje usmeritve njihovega zvoka ter artistična zasičenost, ki se pogostokrat pojavi, ko z isto osebo sodeluješ že več kot desetletje, četudi zelo uspešno. Uspešni recept, ki je skupini v prejšnjih letih navrgel kopico hitov in trumo plošč, ki so se prodajale za med, je leta 1987 postal že nekoliko iztrošen, kar je veljalo tudi za sintetizatorsko tehnologijo, ki je bila skozi osemdeseta dominantna konstanta znotraj prepoznavnega zvoka TAPP.
Parsons (to pot se je vzdržal vsakršnega inštrumentalnega prispevka) in Woolfson sta se za poslednji juriš očitno odločila, da bosta uporabila vsa razpoložljiva zvočno-produkcijska sredstva, ki so iz skupine v sedemdesetih in osemdesetih naredila svojevrstno art rockovsko atrakcijo, kar pomeni, da album vsebuje dva potencialna radijski hita, dve power baladi, en trdo rockovsko orientiran in dva prog rockovsko orientirana eksperimenta. Produkcija je še dandanes navdušujoča, kar pri producentskemu mojstru Parsonsovega kova res ni nobeno presenečenje.
Simfonično usmerjena naslovna skladba je pompozna in izjemno dramatična otvoritev albuma s krajšo naracijo o liku in delu legendarnega arhitekta v njenem začetnem delu, čemur v nadaljevanju sledijo mogočni orkestralni aranžmaji in burni vokalni prispevek Johna Milesa, ki se tudi tokrat izkaže kot eden najboljših pevcev v povesti skupine. "La Sagrada Familia" po strukturi brez dvoma predstavlja najbolj progresivno rockovsko stvaritev na albumu in je kot taka še dandanes svojevrstna poslastica za vse tiste, ki so pri TAPP, zlasti njihovih albumih iz osemdesetih, pogrešali večjo vsebnost simfo prog elementov.
Ne glede na to, da so v svoji karieri ustvarili veliko kompleksnih art rockovskih kompozicij so v kolektivnem spominu zaradi številnih hitov dandanes še vedno pojmovani predvsem kot pop rockovska skupina, kar je seveda napačno in kvečjemu zgolj ena plat medalje z dvema stranema. Da tudi ob izteku kariere niso pozabili kako se streže radijskim valovom dokaže manjši hit "Too Late", ki predstavlja nadvse lep primerek polnokrvnega AOR-a osemdesetih. Dolgoletni TAPP pevski sodelavec Lenny Zakatek na glavnem vokalu odlično opravi svojo nalogo in prijetno melodijo prek ambientalnih vnosov sintetizatorskih tekstur združi z mogočnim refrenom.
"Closer To Heaven" je Woolfsonova power balada, kakršna ni smela manjkati na nobenem TAPP izdelku odkar je legendarni škotski glasbenik prevzel vajeti osrednjega pevca skupine. Za slavnostno vzdušje poleg lahkotnih simfoničnih aranžmajev poskrbi tudi ikonoklastična solaža dandanes vse prevečkrat pozabljenega kitarskega guruja Iana Bairnsona. Po solidni, a ne kdo ve kako navdahnjeni baladi sledi odlični kompromis med art rockom in AOR-om z naslovom "Standing On Higher Ground" s posebnim gostom Geoffom Barradaleom na glavnem vokalu. Hipnotični refren je nesramno nalezljiv, medtem ko melanholično atmosfero ustvarjajo sentimentalne teksture sintetizatorjev.
Za običajne TAPP razmere nenavadno bazični "Money Talks", ki je brez dvoma najšibkejši člen albuma, temelji na trdo rockerski kitarski frazi, kateri dela družbo Milesov temperamenten pevski pristop, medtem ko je "Inside Looking Out" še ena spodobna Woolfsonova power balada s kopico raznovrstnih ambientalnih vložkov na klaviaturah in kitari. Zaključni inštrumental "Paseo de Gracia", vnovičen poklon Gaudijevemu arhitekturnemu geniju, je ustrezno prežet z latino melosom akustične kitare in vsebuje celo zvok kastanjet. Osrednja tema uvodne skladbe se tu vnovič na zmagoslaven način ponovi in tako na posrečen način zaključi konceptualni krog albuma. Edino prav, da se kariera ene izmed najboljših art rockovskih skupin vseh časov zapre v kar se da veličastnem slogu.
"Gaudi" predstavlja nespektakularno, a nadvse spodobno slovo ene najbolj vznemirljivih art rockovskih skupin 20. stoletja. Za razliko od slovitega katalonskega arhitekta, ki svojega najbolj znamenitega dela ni nikoli dokončal sta oba TAPP poglavarja z njim dosegla posrečen konec zgodbe o uspehu. Parsons in Woolfson sta imela sicer v načrtu še en TAPP album z naslovom "Freudiana". Slednji je vseboval koncept o Sigmundu Freudu in izšel leta 1990 pod imenom Woolfsonovega solo projekta. Zaradi podobnega sloga in zato, ker je na njem sodeloval tudi Parsons ga nekateri štejejo celo za zadnji TAPP album, kar pa je prej kot ne samo iluzija, saj sta bila legendarna glasbenika in producenta do tedaj že davno vsak na svojih bregovih, njune poti pa so se dokončno razšle takoj po njegovem izidu.
na vrh