"Garden Party (podnaslov The Great Cucumber Massacre)" je bil tretji Marillion single namenjen promociji prvenca "Script For a Jester's Tear (1983) in zadnja izdaja, katera vsebuje njihovo originalno studijsko postavo. Dvorni norec, zaščitni znak Fish era Marillion, se je na naslovnici v režiji kultnega oblikovalca Marka Wilkinsona iz žalostno-norega izobčenca spremenil v hudomušnega kumaričnega buržuja, kar se lepo prilagaja celotnemu ambientu ene izmed najbolj burkaških stvaritev v karieri te legendarne progresivno rockovske skupine, ki se na 12-inčni vinilni verziji nahaja v neskrajšani verziji.
Le kdo se ne spomni nepozabnega promocijskega videa v katerem člani skupine z izjemo vselej resnobnega kitarista Stevea Rotherya, ki igra anglikanskega duhovnika, nastopajo v vlogi vaških paglavcev, kateri se nepovabljeni prikradejo na vrtno zabavo britanske modrokrvne gospode in na koncu s svojimi norčijami povzročijo popoln kaos. V tem videu se namesto originalnega bobnarja Micka Pointerja (od leta 1995 član skupine Arena) v kratkih hlačah pojavi legendarni nekdanji Camel bobnar Andy Ward. Ward, katerega sta za zelo kratek čas nasledila John Marter (včasih zapisan tudi kot Martyr) in Jonathan Mover (kasneje član superskupine GTR), je v vlogi člana Marillion zdržal manj kot en mesec, saj so ga kronično mučile težave z depresijo in anksioznostjo.
Zaradi njegovega nenadnega živčnega zloma so morali celo odpovedati preostale datume severno ameriške turneje. Na srečo si je kasneje skozi leta opomogel, a njegovih dni v vlogi aktivnega studijskega bobnarja je bilo bolj ali manj konec. Na Fishevo pobudo ga je po neuspešnih, izjemno kratkih epizodah z Marterjem in Moverjem zamenjal Ian Mosley (ex-Steve Hackett, Curved Air), še en kultni bobnar, ki se je izkazal za pravo izbiro, saj je član Marillion še dandanes. Z njegovim prihodom je bilo za vedno konec težav z bobnarji, ki so zaznamovale leto 1984.
"Garden Party" je skladba, ki je zaznamovana z burkaškim besedilom, nagajivimi sintetizatorskimi aranžmaji in cepetajočimi ritmičnimi kapricami na bobnih, kar povzroči izjemno zabavno in originalno prog rockovsko fuzijo. Tudi tokrat ne manjkajo številne markantne kitarske in klaviaturske solaže med navezo Steve Rothery-Mark Kelly. Ves čas pa je seveda v ospredju Fisheva nepozabna, izrazito pobalinska vokalna interpretacija. Še posebno zabaven je tisti del kompozicije, ko Fish v verzih opisuje najljubše skrivne dejavnosti vesele druščine in se pojavi znamenita beseda na f, ki je bila na 7-inčni verziji singla cenzurirana (se pravi zamenjana z drugo besedo), medtem ko na 12-inčni verziji (ta je ista kot verzija na albumu) na srečo ni zaslediti tovrstne čistunske blamaže. Na koncu skladba pridobi prav poseben preobrat in preide v hiter tempo s čimer Marillion zaključijo ta 'veliki kumarični masaker'.
Na A strani 12-inčnega singla, katerega najbolj zaznamuje neskrajšana verzija prej opisanega zimzelena, se nahaja koncertna verzija "Charting the Single", posneta v dvorani Hammersmith Odeon, medtem ko je bil neuradni škotski nacionalni antem "Margaret", katerega so raztegnili na več kot dvanajst minut, nekako po pričakovanju posnet med nastopom v Edinburghu. "Margaret" je bil medley sestavljen iz dveh tradicionalnih škotskih folk skladb, "The Bonnie Banks o' Loch Lomond" ter "Marie's Wedding". V Fishevem obdobju so ga na škotskih koncertih na veselje njegovih rojakov pogostokrat zaigrali kot dodatek.
"Garden Party" med "Script For a Jester's Tear" klasikami močno izstopa, saj ima v nasprotju z mračno naravo tega kultnega albuma izrazito pozitivističen in veseljaški duh, zato ni presenečenje, da je še danes ena njihovih najbolj priljubljenih klasik in ena redkih iz Fishevega obdobja, ki občasno najde pot na koncertni seznam. S svojo vedro naravo, enostavnim, lahkotno poskakujočim in enakomernim ritmom ter hudomušnim besedilom o dekadenci britanske visoke buržoazije ter snobizma ostaja nadvse zabavna stvaritev, ki je Marillion prvič predstavila v luči izvrstnih glasbenih zabavljačev s priostrenim smislom za humor.
na vrh