Rock, Rob: Garden Of Chaos

"Garden Of Chaos" je četrti studijski album človeka, katerega glasbena kariera sega mnogo dlje od prvenca "Rage Of Creation" (2000). Za hitro osvežitev je Rob Rock pred solo kariero opravljal tlako prvega pevca izvajalcev kot so Impellitteri, Axel Rudi Pell, Warrior in med drugim je denimo njegov vokal vodilni na super projektu M.A.R.S. (MacAlpine, Aldridge, Rock, Sarzo), ki je izdal ploščo "Project: Driver". To je torej visoko cenjeni pevec, bogatih izkušenj, ki se odlično znajde tudi na polju eksekucije hard rocka, vselej obdan z glasbeno spremljavo vrhunskih instrumentalistov.

Tudi Garden Of Chaos ponuja najboljše kar od Rob Rocka pač lahko dobimo, celo pričakujemo. Okostenelo melodično heavy metalsko drvarjenje, nič manj in nič več. Predvidljivo, šablonsko, zlizano, neskončnokrat replicirano. A pozor. Ta album izpostavlja igranje in petje polnih jajc. Torej fantje igrajo vseskozi na karto imenovano "vse ali nič". V tem uspevajo prepričati 100% in tudi četrti studijski album tako deluje absolutno navdušujoče. Rob Rock kot pevec, daje na njem svoj maksimum in tudi skladbe so v melodijah optimizirano podrejene težnji po maksimalnem izkoristku vnosa melodije skombinirane z eruptivno eksplozivno močjo vokala.

Rob Rock ima v ekipi dva pomembna človeka, ki kreirata v največji meri vseobsegajočo figuracijo njegovih skladb. Prvi skrbi za epsko bombastiko kreacije velikih melodij, ki jo gradi na svoji šoli skandinavskega načina igranja kitare. To je Carl Johann Grimmark, sicer kitarist skupine Narnia. Praktično je z Rockom na novem albumu kar celotna zasedba skupine Narnia (minus njihov pevec Christian Rivel seveda). "Garden Of Chaos" jim po tej plati daje možnost, da nemara izstopijo iz večne sence glasbene spregledanosti, čeprav se tudi Rob Rock vseskozi otepa iste težave. Grimmark vnaša dlakocepsko izpiljeno igranje solaž, fantastičen občutek za postavitev in eksekucijo udarno tekočega in visok vibrantnega riffa, s katerim se v trenutku spoprijateljiš. Drugi možakar, to je Roy Z., pa skrbi da se razbeljeno jeklo nikakor in nikdar ne ohladi in da dobijo skladbe visoko atmosferičen pridih, da bdi nad poslušalcem vseskozi tnalo končne apokalipse in v produkciji skrbi za ohranitev žive avtentičnosti posnetkov, brez kastracije eventuelnih pretiranih studijskih olepšav, tako da predznak naivnosti, s katerim se mnogokrat zaradi prevelike kontrole zvoka v studiu rad peča danes "power" metal, v primeru Rob Rocka absolutno zataji. Glede na Roy Z faktor, se nikakor ne boste znebili, vsaj energetskih podobnosti v ujetih vzdušjih, s solo izdelki Brucea Dickinsona (Iron Maiden) na posameznih skladbah. Nevarno se temu približa recimo atmosfera glavnega riffa v This Time Is The Last Time ali Only Matter Of Time. Millenium Reign, kot ena najhitrejših skladb albuma, je definitivna Narnia, mojstrsko nadgrajena z vokalom Roba Rocka. Z izjemo dveh balad je to album, ki je v preostali minutaži izveden vseskozi v visokem tempu, ki v tem ne popušča niti za trenutek. Kjer ni vokala, je zapolnjen prostor skrbno z tercetnimi harmonijami (peklensko trzanje preko riffov) ali z bravurozno izmenjavo deljenih solaž kitaristov.

Rob Rock krmili skozi kovanje melodije verzom, vseskozi zmagovito. Njegov vokal je maksimalno izdelan, poseduje izredno eksplozivnost, ki ostaja neokrnjena (in kar je najpomembneje) tudi kadar je potrebno ponesti vso silo iz srednjih leg do najvišjih registrov. Rob Rock v tem deluje, glede na vrstnika Dickinsona danes mnogo bolj sveže in ohranjeno. Torej bolj prepričljivo od navdušenega letalca, ki danes kreativno stagnira ujet v pretirano izumetničeno brezmadežnost Iron Maiden, ki že od "X Factor" (1995) niso spravili od sebe kdo ve kaj in seveda nenasitno denarno lakomnost. Refreni na "Garden Of Chaos" so vsi po vrsti ubijalsko bombastični, z odličnim drama dotikom. Nosijo ekstremno spevnost, ki zasije pod taktirko Rockovih prijemov preprosto briljantno. Rob Rockov vokal dejansko ne preneha navduševati, ko se sprehajaš med posameznimi skladbami. Za nepoznavalce, bi človek kar težko našel primerjave, kamor bi po slogu petja uvrstil Roba Rocka, a recimo, da je vokal Roba Rocka nekakšna zmes Brucea Dickinsona z zrelostno intonacijo Grahama Bonetta (Alcatrazz, Rainbow, Impellitteri,…), kateri dodaš še nekaj črne drame pokojnega Carla Alberta (ex-Vicious Rumours).

Edini spodrsljaj nosi plošča povsem na svojem koncu. Tu sta zaporedoma nanizani kar dve baladi Unconditional in Ode To Alexander. Nobena izmed njiju ne pogori v kolikor vas je strah, da sta slučajno oviti v saharozno cmeravo zmes patetike, a kar se zgodi s tovrstno lociranostjo balad na albumu, je to, da zaključek sicer nepopustljivega razbeljenega metalskega ropotanja, v dobri meri energetsko občutno vodeni.

Sicer pa ni kaj več dodati. Vrhunska ekipa je sestavila vrhunske skladbe, eno za drugo, brez takšnih, ki bi delovali v funkciji mašila, ali časovnega polnila albuma (ali kraje minut). Kljub šablonskosti, visoki predvidljivosti in slogovni trendovsko glasbeni neaktualnosti, ta ekipa z Robom na čelu razbija prav vse možnosti, da bi se "Garden Of Chaos" slučajno znašel na listi odstrela glasbenih kritikov. Pristni dotik metala, ki jo oriše Rob in njegova ekipa, ima povsem svojo karizmo, ki učinkuje usodno privlačno.