Včasih nam kaj uide. Sploh v primeru Axla Rudi Pella, ki vsake dve leti izda novi album, vmes pa še kakšno kompilacijo ter kakšen koncertni album. Skratka preveč in zato je tako težko včasih slediti njegovi hiperaktivnosti. Glede na to, da je danes uradno izšel novi studijski album »Knights Call« je nemara to alibi, da povemo nekaj besed o njegovem predhodniku »Game Of Sins«, ki se nam je pred dvema letoma od kar je bil izdan, nekako tiho izmuznil iz recenzentskega primeža.
Sedemnajsti studijski album nemškega čarovnika epsko bombastičnega skladanja klasičnega metala in hard rocka Axla Rudi Pella z naslovom »Game Of Sins« je, kot vedno, tipski Axlov album. Od leta 1989, ko se je odločil za solo kariero (pred tem je igral pet let pri zasedbi Steeler), pravzaprav ne dopušča sleherne iskrice upanja, po menjavi glasbenega sloga, ki mu ostaja zvest.
Kolobari v vodah v katerih se počuti udobno, varno in njegovi albumi že zadnjih dvajset let in več, ne prinašajo izrazno potresnih sunkov, ki bi klicali po kakšni želji za glasbenim avanturizmom ali slogovni evoluciji. Drugi album v znova stabilni postavi, potem ko je leta 2013 v postavi Mikea Terrano zamenjal legendarni bobnar Boboy Rondinelli (Black Sabbath, Rainbow, Blue Oyster Cult). Skrivalnic ni, pravzaprav je Rondinelli perfektna pridobitev za Pella, če ne drugega, še zdaleč ni tako muhast, kot nepredvidljivi Terrana. Ostali člani ekipe pa spremljajo Pella skorajda iz sredine devetdesetih let. Preverjena ekipa, ki ne zna zatajiti.
Od tod tudi znova še en ultramelodično nalezljiv album, ki bi bil lahko napisan in ustvaren tudi takoj za albumom »Oceans of Time«. Vprašanje je, če lahko avtor te recenzije sploh napiše dve različni recenziji, dveh poljubnih Axel Rudi Pell albumov? Skratka brez kreativnih prebliskov in po recepturi, ki preverjeno učinkuje. S produkcijo vred. Našpičeno, kitarsko in silno dinamično, se pravi živahno utripajočo in dihajočo.
Album je visoko bombastičen, prežet z krepostnim razpoloženjem pravega drama teatra, Axel Rudi Pell znova briljira v svojih neslutenih kitarskih mojstrovinah, s kateri že od nekdaj stopa po poti Blackmoreovega pionirstva. Znova kombinacija pospešenih in z visoko oktansko voltažo nabitih točk er srednje hitro »zašiljenih« mini epskih suit, vsekakor pa se najde tudi prosto r za novo balado, kajti Pell mora sčasoma nabrati material za novo kompilacijo balad. Kot kaže se polagoma bliža šestemu delu.
Ljubitelji tega kitarista in njegove glasbene doktrine so ta album kupili takoj, ostali, ki poznate zgodnjo ero, ali recimo vsaj devetdeseta leta njegovega ustvarjanja, pa ne zamujate nič, pa čeprav je Pell v svoji glasbeni filozofiji formulo po kateri razvija vsak albumski koncept, razvil in razdelal do potankosti. Popolnega perfekcionizma. Markantni vokal Johnnyja Gioleja znova »ubija«, Axell Rudi Pell, pa z znova izkazanim perfekcionizmom ter kitarskim čarovništvom, zgolj potrjuje kako izklesan in spreten komponist ter virtuoz ostaja ta vrli glasenik. In kot kaže se v tem oziru ne bo spremenilo prav nič.
Na rep albuma je dodana še Hendrixova (uff pardon Dylanova) All Along The Watchtower, zabeljena z narvo ARP aranžiranja, ki bo verjetno najbolj zanimala Axlovega rojaka Uli Jon Rotha.
na vrh