Helloween: Gambling With the Devil

Imena Helloween ni potrebno posebej predstavljati. Za njimi je že skoraj petindvajsetletna kariera, ki jih je ustoličila v pionirje in v eno največjih zasedb evropskega power metala, katera je splavila od sebe že dvanajst studijskih albumov. Pred nani je tako "Gambling With the Devil". Vztrajni in trmasti Nemci so od leta 1983 prebrodili mnogo kriz, ki so jih povzročili predvsem odhodi ključnih članov, ki so botrovali številnim zamenjavam kadrov in nenazadnje, je tu še nekaj slabih in povprečnih izdaj, katere se pri fanih niso prav najlepše zapisale. Mnogi niso nikoli sprejeli Andija Derisa, ki je zamenjal legendarnega Michaela Kiskeja, nekateri niso preboleli celo odhoda Kai Hansena, a nadaljevanje ključarske sage leta 2005 z "The Keeper of the Seven Keys pt. III – The Legacy", je naznanilo veliko vrnitev Bučarjev. Fani so bili ob tej izdaji spet razdeljeni, eno so "The Legacy" kovali v zvezde, drugi spet so po njem udrihali z vso močjo. "Gambling With the Devil pa ruši še zadnje dvome in tako zapira usta vsem skeptikom in celo nevoščljivcem.

Helloween se je hazardiranje izplačalo, karte so jim bile naklonjene, ruleta se je odvrtela v pravo smer, ta kratko je potegnil še sam hudič in pred nami je eden najboljših izdelkov nemških Bučk. "Gambling With the Devil" pobere najboljše trenutke s agresivnega in heavy albuma "The Dark Ride" (2000), celoto pa začini še fantastično epska, mistična atmosfera albuma "The Legacy". Helloween so dobro znani po tem, da so si v preteklosti večkrat privoščili eksperimentalne izlete, ki se jim pa navadno niso kdove kako obrestovali. Tokrat nam ponudijo natanko tisto, kar od njih z največjim veseljem pričakujemo in smo od njih vajeni. Čist in neokrnjen "power metal" na najvišji kvalitetni ravni. "Gambling With the Devil" je v primerjavi s prejšnjimi albumi precej bolj agresiven, kitarsko naravnan in kompakten, komadi, pa v aranžmajih komponiranja dosegajo visoke kakovostne standarde. Skladbe so kot vedno ultra nalezljive, a to pot hkrati bolj resne in dobro znani "happy, happy Helloween" element zato ni toliko izpostavljen, čeprav fantje ne bi bili pravi, v kolikor si ne bi dali duška tudi po tej plati. "Happy" element pričara poskočni "filler" (pravi naslov za izdajo na single-u) Can Do It, brez katerega bi zlahka preživeli, čeprav je njegova melodija nalezljiva kot ebola. Eden glavnih razlogov, da si "Gambling With the Devil" zasluži tako visoke pohvale je pevec Andi Deris. Težko je sicer verjeti, a Andi se z vsako novo Helloween izdajo še bolj dokaže in menim, da si lahko mirno drznem reči, da je Deris na "Gambling With the Devil" odpel celo najboljšo predstavo svoje zavidljive Helloween kariere. Naj gre za visoke krike v Kill It, srednje lege v katere brez težav prehaja iz visokih ali nižjih leg, tu pa je tudi faktor njegovega (sicer že preizkušenega) kameleonstva, ki pa to pot preseneča z dodatki izredno agresivnih, že skoraj thrasherskih growlov, kar le dokazuje, da je Andi brezhiben. Nemogoče je, da lahko že tako dober vokal z leti še izboljša – pa naj bo to višina, tonaliteta, izraznost, energičnost – Derisov stil je popoln. Odlično pa sta svoji nalogi opravila tudi kitarista Michael Weikath in Sascha Gerstner, ki sta spisala odlične, thrashy riffe, kateri odlično pridejo do izraza v, morda najagresivnejšem komadu Bučarjev do sedaj Kill It (neverjeten "opener", ki se zlahka lahko kosa z Eagle Fly Free ali Mr. Torture), nadalje epski poslastici The Saints, ki spomni na All Over the Nations z "The Dark Ride", ali pa čista "power metalska" perfekcija z epskim uvodom v Dreambound, kateri sledi bravurozen napad dvojnih solaž, ki si jih Weiki in Sascha podajata kot za šalo. Helloween pa ob vsem tem seveda ne bi bili Helloween, če ne bi na album umestili tudi balado, ki pa jih na srečo pišejo tako dobro, da z njih niti slučajno ne curlja sir. As Long As I Fall diši po nasledniku balade If I Could Fly, tukaj pa sta še odlična Final Fortune in Fallen To Pieces, z na moč prevzetnim refrenom. Brezhibno svojo dolžnost opravi tudi ritem sekcija. Dani Löble s svojim raznolikim mlatenjem nedvoumno dokazuje, da je eden najboljših bobnarjev, ki so jih Helloween imeli v svojih vrstah, saj v svoji demonstraciji brez težav stoji ob boku bivšemu Helloween bobnarju Uliju Kuschu (danes znova z Mekong Delta). Na "Gambling With the Devil" je Löble uspel vnesti in "vsiliti" še več raznolikih bobnarskih prijemov, ki jih poseduje njegovo bogato znanje in tako je njegova predstava zrasla še za stopnico višje glede na ognjeni krst, ki ga je preživel z "The Legacy". Žal funky in groovy bas Markusa Grosskopfa tokrat ne pride tako do izraza, kljub temu pa so linije, ki se prebijejo na površje, tipično Helloweensko odpiljene. Produkcija dolgoletnega Helloween ton mojstra Charlieja Bauerfeinda, je z izjemo te rahle pomanjkljivosti, znova briljantna, kristalno čista in vleče iz današnje esence Helloween le najboljše.

Naj bo epsko, melodično, agresivno, zajebansko, "Gambling With the Devil" ima vse. Res je, da ne prinaša neke hude Helloween evolucije, a pred nami je znova zaščitni in elementarni zvok znamke modernih Helloween in ena najboljših izdaj njihove" Deris era" kariere, ki bo doživela še nešteto zasukov v predvajalniku. Sedaj pa se mi mudi, Belcebub je ravno razdrl pokec kart. Si upate tudi vi skušati igre na srečo s Hudičem?