Ko se je pred dobrimi štirimi leti na seznamu slovenskih metal bendov pojavila skupina z imenom Space Unicorn on Fire, se je večina ob le-tem začudeno spogledovala in skomigala z rameni. Bend, ki je nastal po razcepitvi kamniških heavy metalcev Use Less je dvomljivcem kmalu zaprl usta, saj je s svojim pogledom na lahkoten, zabaven power metal na svojo stran hitro pridobil široko in zvesto bazo oboževalcev. Ta tradicionalne novoletne koncerte benda v precejšnjem številu spremlja celo z rogovi na svojih glavah.
Samorogi in vesoljska tematika so postali zaščitni znak benda in tudi dolgo pričakovani prvenec Gallop Through the Stars se začne, kako drugače, z rezgetanjem samoroga in topotom kopit, nato pa Space Unicorn on Fire poslušalca odpeljejo na petdeset minutno power metal potovanje z občasnimi progresivnimi in mestoma celo glam prijemi. Če nič drugega Space Unicorn on Fire predstavljajo lepo popestritev domače metal scene, saj lahko skupine, ki preigravajo power metal preštejemo na prste ene roke (Silent Pray in že nedelujoči Divine Illusion najprej padejo na pamet).
Povsem čistokrven power metal v stilu kakšnih Helloween ali Gamma Ray pa Space Unicorn on Fire vendarle niso, saj jih daljše inštrumentalne pasaže in kitarski ter klaviaturski solistični izleti žanrsko približujejo bendom kot sta Dream Theater in Symphony X, lahkotna in brezskrbna narava ter zajebantskost, specifičen humor in pohujšljiva besedila pa glam bendom in primerjava z ameriškimi glam revitalisti Steel Panther je zaradi tega povsem na mestu. Kar se tiče inštrumentalnega dela je bend torej, no, »on fire«. Kitarski rifi so preprosti, a nalezljivi in zapomnljivi, spopadov klaviaturskih in kitarskih solaž pa ni preveč in ne postanejo pretirani, čeprav bombastičnosti ne manjka in je mestoma že skoraj pretirana. S samozavestnim vokalnim nastopom se izvrstno odreže Rok »Tavta« Tavčar, ki se zares spretno prelevi v interpreta besedil polnih nagajivosti in porednosti (»And I got so much tension in my balls / That I could paint her walls«, »Kje si bila ko sem te prej iskal, kar šamar bi ti dal«), čeprav je »sing a long« oooooo delov za vzorec preveč. So pa zato refreni spektakularni kot eksplozije supernov, nalezljivi kot ebola in naravnost narejeni za žive, koncertne situacije.
Space Unicorn on Fire se bodo znali komu v grlu zatakniti zaradi specifičnega, veseljaškega humorja, ki ni za vsakogar (osebno mi ne leži, je pa res, da nadvse čislam odpuljen humor Devin Townsenda o nezemljanih obsedenih s kavo in cheesburgerji, so go figure). Večinoma ne povsem resna besedila o medzvezdnih mačkicah, poveljnikih, ki streljajo z laserji iz oči (Commander) in nuji po spolni potešitvi (Mr. Romantic), pa fantje mestoma prekinejo z resnejšimi temami in takrat dokažejo, da se za bleščicami, mavricami in roza barvo skriva prekaljen in zrel bend, ki zna življenjske izkušnje izvrstno preliti v glasbo. Space Unicorn on Fire po mojem osebnem mnenju tako najbolje delujejo v resnejših trenutkih, kot sta August Blues in Ne vzame nihče, še najbolj pa v presunljivi, čustveni baladi Blizu večnosti, kjer vokalno zablesti Tavta ob spremljavi grand piana in čela Eme Grčman.
Dobrih petdeset minut albuma je skorajda preobširna minutaža in kopica vesoljskih himen zahtevnejšega poslušalca najverjetneje ne bo zadovoljila, a to nazadnje tudi ni bil bendov namen. Čeprav kvaliteta komadov v slabi uri dolgega Gallop Through the Stars nekoliko niha, pa bodo ob albumu, kot samorog ob mavrici, z ušesi zastrigli vsi, ki jim leži speven, udaren, melodičen, nalezljiv in ne preveč kompliciran power metal, primeren za galop v dvoje. Ali kot bi rekli Space Unicorn on Fire: »Ajde mala, zajaši!«
na vrh