Novi studijski album se imenuje "Fuzz Universe", na njem pa Paul še poglablja in utrjuje izrazno gaz artistične samobitnosti, ki jo pooseblja in začrtuje prejšnji album "Silence Following By The Deafening Roar". "Fuzz Universe" je torej njegovo nadaljevanje. Med letoma 2008 in 2010 je bil Paul do grla zaposlen. Bil je priča ponovne združitve Mr. Big, snemanju novega Mr. Big albuma in združitveni turneji Mr. Big. In več kot to! S pevcem Freddiejem Nelsonom sta v kolaboraciji v lanskem letu izdala pravega posebneža med albumi, ki nosi naslov "United States". Obenem pa je Paul nabral dovolj novega materiala za album "Fuzz Universe".
Gotovo je tako natrpan urnik variabilnega glasbenega udejstvovanja na moč dobrodošel, saj se uživanje tako razgibanega vsakdanjika odrazi lahko, kot pristen odtis duha umetnikovega psihofizičnega stanja danega momenta kasneje tudi na poljubnem albumu. Podobna pričakovanja so bila tudi v zvezi z "Fuzz Universe". Vendar pa "Fuzz Universe" ne prinaša kakšnega posebej v uho bodečega revolucionarnega odstopanja glede na slogovno in zvočno determinanto predhodnika "Silence Followed By The Deafening Roar". Je le njegovo nadaljevanje in po tej plati, gre za medsebojno zelo sorodna albuma.
Gilbert dostavlja na novem albumu 12. instrumentalnih skladb, v katerih skrbi v prvi vrsti za kompaktno oblikovanost. Motivske fragmentacije ni skozi album, prav tako težje doumljivih izletov glasbenega eksperimentiranja, ki bi dišali po avantgardnih prijemih. Gilbert je klasično izobraženi kitarist, ki svoj profil izraža v neo-klasicizmu oblikovanih pesmi. Že otvoritvena naslovna skladba postreže s takšnim dovtipom, ko se Gilbert suče skozi neomajni "schredding" skrbno oblikovanih okvirjih predvidljivih dovtipov klasicizma. Skladba Fuzz Universe je trenutek adrenalinske naglice, ki s potentnim in za uho invadivnim riffom v hipu pridobi poslušalca na svojo stran in ga obdrži v stanju polne čuječnosti!
Paul je poskrbel za motivsko razgiban in raznolik album, česar se je držal že na predhodniku. Skladbe Olympic se drži svečanost, kljubovanje, vztrajnost in nepopustljivost. Atributi, ki poosebljajo pravi duh rojenega šampiona, kot pove že sam naslov skladbe, ki učinkovito povzema to sporočilnost skozi samo zasnovo kompozicije. Will My Screen Door Stop Neptune ter Plasitc Dracula sta dva dodatna obilno zasnovana neoklasicistična trenutka albuma v katerem se Gilbert več kot odlično počuti in najbolje znajde.
Tudi "Fuzz Universe" nosi tisti element norčavosti, ki je edinstven za pojavnost Paula Gilberta v plejadi ponudbe kitarskega rocka. Prvikrat trčimo na albumu ob to "nagajivost" v skladbi Count Juan Chutrifo. Skladba nosi nekatere presunljive vzporednice z Yes skladbo The Fish (Schindleria Praematurus) iz albuma "Fragile" (1972), posebej ko primerjaš Paulove idejne rešitve s posameznimi z bas linijami Chrisa Squirea, ki tvorijo melodijo omenjene Yes skladbe. Zelo verjetno gre za slučajno podobnost, ki pa ob dejstvu, da je Gilbert izvajal na Fuzz Universe turneji prav Yes priredbo The Rouondabout (album "Fragile", 1972), to verjetnost slučaja drastično zmanjšuje. Preprosto je zelo verjetno, da je Gilbert v zadnjih dveh letih odkril navdušenje nad omenjenim klasičnim Yes albumom, katerega del magije je tako prelil skozi svoje prste na snemalni trak. Mantra the Lawn ali/in Don't Rain On My Firewood sta nova trenutka iskrive navihanosti, kjer se v izhodnem delu Gilbert razmahne v svoji ultrasonični silovitosti skozi katero znova brezsramno in v siju polne vehemence izkaže pojem enega najhitrejših kitaristov, ki so kdajkoli lazili po Zemeljski obli. Improvizacija je duša tega albuma. Je element ki poganja Gilberta in ga drži v ustvarjalnem zagonu. Z njo opraviči Gilbert vse. V solističnih izletih ga krasi drzno pretakanje neulovljivo hitrega melodiciranja, učinkovitih rešitev s katerimi ustvarja blago občutje nepredvidljivosti, ob vsem tem pa niti ne za trenutek ne uspe zaiti v kakšne kompleksne poteze, ki bi ustvarjale moment težje osvojljivosti albuma.
Blue Orpheus deluje precej bolj resno v svoji mračni sanjavosti, Gilbert pa si tu za trenutek pomaga z delay efekti, s katerimi ustvari podlago spremljave v katero se na polno zaje s svojo improvizacijsko žilico, ki prinaša na album poseben doživljajski trenutek.
Bach Partita in Dm je pričakovan Gilbertov izlet v preigravanje klasikov na električni način. Povsem slečen, striktno odkravžljan v enoglasju. Roko na srce. Paul ne potrebuje teh točk klasičnega "elektro purizma" pretegovanja svojih dolgih prstov, saj pokaže vse te veščine v drugih izrazno širše zasnovanih skladbah, na precej bolj prefinjen in izrazno bolj učinkovit način. Gre za krajo minut in trenutek albuma, ki ga nihče ne bi pogrešal, v kolikor bi bil izvzet.
Funkovsko zasnovana Propeller ne skriva željnih spogledovanj z jazz vsebinami, Gilbert pa ob tem pridno skrbi, da ostaja njegovo izrazoslovje vseskozi splošno dostopno asociacijskemu korteksu možgan. Odlično zmes vsega pa ponudi skladba Blowtorch. Ta skladba je pravi Paul Gilbert "v malem". Poseduje tisti pričakovani moment klasično oblikovane vodilne fraze in pravi prelom v progresivno avanturo srednjega instrumentalnega jamma, kjer se razmahne zlasti domet bobnanja odličnega Jeffa Bowdersa in zaškili nekoliko v duhu eksperimenta celo Gilbertova kitara, za katero smo navajeni da se sicer zvesto oklepa osnovnih šolskih figur.
Album povzema občutek studijskega jamma živega učinkovanja, kar ne oddaljuje mnogo konzumenta tudi od koncertnih izkušenj s Paulom Gilbertom. Basist Craig Martini in bobnar Jeff Bowders ostajata del obveznega0 Gilbertovega inventarja tako koncertnih turnej, kot studijskega udejstvovanja. Skladbe posedujejo živo draž in občutek, kot bi jih trio odigral na skupnem studijskem koncertu. To pomeni, da je produkcija ohranila avtentično zvočno in energijsko bit. Album ponuja tudi občutek izredne vedrine, spontanosti in izrazne sproščenosti. Zato mu ni težko prilepiti etikete polne artistične pristnosti in unikata, pa čeprav Gilbert z njim ne ponuja svetu česar, doslej še ne slišanega izpod krova svojega kreativnega genija. Tudi "Fuzz Universe" ostaja tako nujna investicija za vse sladokusce kitarskega rocka. Nov zelo, zelo dober album edinstvenih talentov artističnega značaja Paula Gilberta!
na vrh