Michael Thompson je ameriški kitarist, ki je zasidran na prizorišču v veliki večini dejanj, kot studijski legionar na albumih mnogih renomiranih izvajalcev. Če naštejemo le »peščico« največjih med njimi: Michael Jackson, Whitney Houston, Celine Dion, 'N Sync, Toni Braxton, Phil Collins, Cher, Ray, Charles, Michael McDonalds, Joe Cocker, Rod Stewart, The Scorpions, Vince Neil (Motley Crue), Christina Aguilera, Michael Bolton, Mariah Carey, Bette Midler, Madonna, Babyface, En Vogue, Gloria Estefan, Ricky Martin in Stanley Clarke.
Tisti, ki spremljate melodični rock / AOR vam verjetno izdaja prvenca skupine Michael Thompson Band za založbo Geeffen Records iz leta 1989 in naslovom »How Long«, gotovo ni ostala preslišana. Gre za briljant AOR glasbe, ki je izšel, ko je komercialni zenit žanra sicer počasi ugašal, z glavnim vokalom Thompsonovega prijatelja Ricka Moona Calhouna in kopico velikih imen, ki so sodelovala na njem, kot med drugim: Bobby Kimball (Toto), John Elefante (Mastedon, ex-Kansas), John Keane, Terry Bozzio (Steve Vai, Frank Zappa, Missing Persons), Pat Thorpey (Mr. Big),… Michaelu pa so takrat pomagali s pisanjem glasbe tudi drugi veljaki rock glasbe, kot so: Billy Trudell, Jeff Paris, Adrian Gurvitz, Martin Walsh, Mark Spiro in Brett Walker. Skladba Can't Miss s tega albuma je pripeljala skupino tudi na vidna mesta takratnih hitovskih lestvic. V letu 2007 je album »How Long« izšel za založbo Frontiers Records ponovno v remasterizirani varieteti in dodatnimi skladbami. Ta album sodi v sleherno zbirko pravega ljubitelja »west AOR coast« principa v melodični rock glasbi.
Uvod je bil nujen, saj Michael Thompson ni ravno ime, ki bi treslo dnevne tabloide, mar ne? Nujen tudi za to, da postane laiku lahko hipoma jasno, da z Michaelom Thompsonom ni zdravo skupaj češenj zobati. Gre za izjemnega mojstra svoje glasbene veščine. »Future Past« je nadaljevanje poti, ki jo je začrtal prvenec. Ponuja zbir 10. vrhunsko izklesanih »west coast AOR antemov«, ki jim ne gre prav ničesar oporekati. Gre za odlično umerjeno kombinacijo kitarsko orientirane igre, popovske zvočne sofisticiranosti, mojstrske vokalne predstavo pevca Larryja Kinga, ki spominja v grobem nekako tako, kot oddaljena verzija Chrisa Thompsona (ex-MMEB), ali občasno celo, kot bi Boba Catleya iz skupine Magnum prisilili, da mora peti v Survivor "tribute to" skupini. Ne jemljite slednje opazke dobesedno, pač pa zgolj za orientir, kaj približno vas čaka na »Future Past«.
Česar koli se v aranžmajih dotakne um Michaela Thompsona, pade na plodna tla realizacije. Sofistikacija na točkah izjemno razgibava izrazni domet plošče. Zlasti na mirnih delih, se iskri tista močna studijska profiliranosti, kjer ni nikakršnih skrivalnic in si gospodar svoje veščine, kar pomeni, da ti ne more iti prav nič po zlu pri svojem poslu. Ne gre preslišati zvočne perfekcije v polaganju kolažev »polno grudne« zvočne krajine in njih združevanju. Ta perfekcija izstopa v točkah »mehkobe«, kot je denimo prelep graduirano stopnjevan uvod v Break Me Down, ki ne skriva studijske moči in rahločutnosti perfekcionistov kova Toto, refren pa v svoji dovršenosti in melodični moči izziva vzporednice melosa famoznega Alan Parsons Project hita Eye in the Sky. To pa ni osamljena pesem albuma, ki kar kipi od izrazne perfekcije, aranžerske pronicljivosti, melodične dovršenosti in seveda zvočne izbrušenosti. Vse to bo, ob visoki melodični nalezljivosti poslušanja na prvo žogo, na moč všečna glasbena zmes vsem ljubiteljem AOR glasbe, ki bo sprožala samodejno tudi mravljince vzdolž hrbtenjače. Za »Future Past« je Michael Thompson še enkrat posnel novo verzijo svojega velikega hita iz leta 1989 Can't Miss, ki se odlično vklaplja v preostalo substanco novega izdelka.
»Future Past« je izjemen dokument, položen na trakove v brezmadežni maniri. Ljubitelji skupin, kot so Survivor, v manjšem odtenku Journey, pa nadalje projekta Mecca, velikih mojstrov Toto, do samostojnih del Survivor pevca Jimija Jamisona, Jima Peterika (ex-Survivor), del zasedbe Pride Of Lions in tu je seveda samostojni album Pride Of Lions vokalista Tobyja Hitchcocka, obvezno preizkusite ta briljant popolne AOR perfekcije. Je dokument, ki dokazuje. da so ideje zanj starejšega izvora in so se brusile do svoje popolnosti lep sveženj let. Ob tem ni treba posebej izpostavljati, da je Michael Thompson pač gospod čarobnega dotika. Od mojstrsko urezane in položene kitarske fraze velike art pronicljivosti, izrednih solaž modro plasirane razporeditve tonov, ki le poglabljajo atmosferični domet in kompaktnost skladb, do pretkane skrbi za opremljanje napevov s harmonizacijo vokalov, aranžiranjem sintetizatorskih zaves itn,…
Skratka. Michael Thompson je mož, ki je mislil znova na vse potankosti. Je namreč videl preveč studiev, si, pridobil preveč znanja in izkušenj v vsej svoji plodoviti karieri studijskega glasbenika, ko je pomagal največjim izvajalcem rock in pop sveta. Preveč je zverziran, da bi lahko spregledal kak pomemben detajl. In preprosto. »Future Past« je refleksija vsega tega. Zatorej, vsi vi AOR zanesenjaki, kolikor vas je še brcajočih, nikar ne tratite sekund vsakdana v prazno, pač pa si čim prej nujno priskrbite ta prelep glasbeni izdelek.
na vrh