Metallica: Full Metal Garage: The Songs That Drove Metallica

Dandanes Metallica navdihujejo druge, ki jih ne bodo niti dosegli, kaj šele presegli. Kaj pa je v zgodnjih letih navdihovalo Metallico in kaj jih navdihuje še danes? In koga od legend so dosegli in presegli?!

Metallica je ena tistih zasedb, ki skozi vsa leta svoje bogate, 25 let trajajoče kariere, vzbuja pozornost. V času razcveta glam metala so se oni odločili igrati trash metal. Prvenec so želeli nasloviti 'Metal Up Your Ass!?', a so se uklonili zahtevam založbe in ploščo naslovili s "prijaznejšim 'Kill 'em All'. Potem so odslovili problematičnega kitarista Davea Mustainea in z naslednjima dvema plošča postavili temelje heavy metala. Sledila je tragedija - v prometni nesreči med turnejo umre basist Cliff Burton in skupini se pridruži Jason Newsted. V tem obdobju skupina posname prvo "problematično" ploščo kariere – '...And Justice For All', prvi videospot za 'One' in se prvič posveti čiščenju garaže. Nekakšen hommage vzornikom! Priznajmo si – Metallica so zveneli odlično! Pa je sledila še ena "prodaja" s ploščo 'Metallica', naporne turneje, sprememba imagea in sprememba glasbenega stila – 'Load' in 'Reload' še danes nista priljubljeni plošči, pa čeprav so se Metallica dokazali kot izvrstna zasedba, ki ni ostala slepo zakoličena v nekih žanrskih okvirjih. In potem sta v kratkem času prišli dve zbirki – na 'S&M' so obširen venček uspešnic odigrali s simfoničnim orkestrom, na 'Garage Inc.' pa so zbrali skladbe z 'Garage Days' malih plošč, za nameček pa so posneli še za celo ploščo novega, zanimivega materiala – predelav, seveda. In da se ne bi spopadali z aktualnim dogajanjem v skupini (menjava basista, rehabilitacija Jamesa Hetfielda, skorajšen razpad skupine, očiščevalna plošča 'St. Anger', dokumentarni film o peklu znotraj skupine 'Some Kind Of Monster', 20. obletnica in temu posvečena turneja 'Master Of Puppets', zbirka videospotov in nestrpno čakanje na novo ploščo), se tukaj ustavimo.

Plošči 'Garage Inc.' in 'Full Metal Garage' sta si zelo podobni. Na prvi so zbrane skladbe, ki so in še navdihujejo Metallico v njihovih priredbah, ki so bolj ali manj podobne izvirnikom. Kako in koliko so izvirnikom podobne, lahko slišite na zbirki 'Full Metal Garage', čeprav nekaj skladb manjka – ni 'Stone Cold Crazy' Queen in tudi ni vseh skladb Motorhead. In seveda – že na 'Garage Inc.' ni recimo prav nobene skladbe Iron Maiden in nobene skladbe AC/DC. Za slednje je Kirk Hammett recimo izjavil, da niso želeli delati priredb, ker so vse njihove skladbe že tako ali tako popolne!

Na prvi plošči tako najdemo med drugimi Diamond Head ('It's Electric', ki se ji na drugi pridružijo še 'Helpless' in kultna 'Am I Evil?', 'The Prince' in 'Sucking my Love') in ki jih z odličnimi kitarskimi riff uvodi, prehodi in solo vložki ter splošno kompozicijo skladb zlahka uvrstimo med skupine, ki so sooblikovale zvok Metallice. Prav nobenega dvoma ni, da so bili med najvplivnejšimi tudi Black Sabbath ('Sabbra Cadabra') in Mercyful Fate ('Curse of the Pharaohs' in 'Evil'), potem pa lahko že malo premislimo.. The Misfits? Pokojni Cliff Burton je bil njihov velik oboževalec – kulten status skupine, pa zelo hrupen in umazan zvok (še posebej basa), sicer pa preveč enolično, da bi našel dovolj zanimive vzporednice… Metallico in Discharge lahko povežemo za obdobje 'Kill 'em All' plošče – hreščeče, hrupno, pač trashevsko, vendar z izjemnimi riffi in virtuoznimi kitarami. Nick Cave ostaja neznanka, čeprav njegova dramatičnost in nepredvidljivost prekaša meje normalnega, akustični Lynyrd Skynyrd, sicer izredno zanimivi Blue Oyster Cult, ki pa s petjem ubijejo izredno instrumentalno zgradbo pesmi in tudi Thin Lizzy sodijo v kategorijo neznanega… kitarsko izredno, odpeto tako-tako, a zelo polno, vendar brez posebnih stičnih točk.

Na drugi poleg že omenjenih Diamond Head nikakor ne moremo mimo kompleksno zgrajene 'The Small Hours' Holocaust, udarnih riffov sicer grozno odpete 'The Wait' Killing Joke, udarne in polne 'Blitzkrieg' Blitzkrieg (s poslušanjem žive verzije v izvedbi Metallice se je začelo moje spoznavanje z Metallico), riffovska 'Breadfan' Budgie, kjer sicer poje ženska in s katero so Metallica začeli ljubljanski koncert, razigrana 'So What' Anti Nowhere League, virtuozna in neverjetno hiiiitra 'Killing Time' Sweet Savage, pa hrumeči klasiki Motorhead 'Overkill' in 'Too late, too late', kitare v 'Let it Loose' in tudi 'Dirty Money' Savage znova spomnijo na 'Kill 'em all' in nasploh Burtonovo obdobje Metallice.

Jasno je, da je tudi na 'Garage Inc.' druga plošča predstavljala tiste skladbe (z izjemo predelav Motorhead, ki so bile zaigrane Lemmyju in njegovemu Abrahamu v čast) in tiste skupine, ki so na Metallico in njen zvok zares neposredno vplivale, prva plošča pa je takrat že kazala na usihanje tedanje postave in kreativne razdore znotraj skupine. Resnici na ljubo je treba tudi priznati, da so Metallica veliko večino skladb odigrali boljše od originalov, a to zaradi razvoja tako skupine kot tudi studijske tehnike pravzaprav ni težko. In če smo pošteni – vedno je lažje narediti predelavo nečesa, kar je že ustvarjeno in kar je vsekakor nadpovprečno oz. odlično.

Oboževalcem Metallice zbirka najbrž ne bo predstavljala nečesa posebnega in zanimivega, saj so na njej zbrane skupine oz. skladbe, ki predstavljajo neizogiben del klasik britanskega oz. ameriškega vala heavy metala, ki jih v zbirkah vsakega iskrenega in pravovernega metalheada seveda ne manjka. Za vse tiste, ki pa so jim všeč bodisi Metallica ali pa britanski / ameriški heavy metal, pa ne vedo kje začeti… odličen nakup!