Saga: Full Circle

S "Full Circle" so se legendarni kanadski art rockerji Saga vrnili nazaj k progresivnemu rocku svojih najboljših let in tako doživeli svoj dokončni preporod, ki je obenem predstavljal začetek zelo verjetno najbolj plodovitega obdobja njihove kariere. Po katastrofalnem tehno/industrial metal eksperimentu "Pleasure And The Pain" (1997), nočni mori s katero so pošteno razočarali veliko večino svojih privržencev, so se odločili, da je napočil čas, da se zresnijo, iz sebe sperejo blato in se vrnejo h glasbenim elementom v katerih so bili vedno najboljši in dosegli svoje največje uspehe. Odlična naslovnica na kateri vidimo vrnitev in preporod kibernetične kobilice (njihovega zaščitnega znaka najboljših časov), ki se je znebila stare kože, ne bi mogla boljše simbolizirati tega velikega povratka k progresivnemu rocku in napetemu znanstveno fantastičnemu konceptu s katerim so prekinili po svojem komercialno najuspešnejšem albumu "Worlds Apart" (1981). Na "Full Circle" so se namreč vrnila znamenita poglavja ("chapters"), ki so tvorila skrivnostno, tedaj še nedokončano, zgodbo o ukradenih Einsteinovih možganih in kibernetičnih kobilicah, ki so se odločile rešiti človeštvo pred samouničenjem. Te nenavadne kobilice so se od "Full Circle" naprej spet pojavljale na vsakemu novemu albumu (kot tudi stalen logo) in skupina je uspešno gradila na artističnem standardu, ki ga je postavil ta album. Kvalitativna konsistentnost v vseh pogledih (tako glasbenem kot liričnem) je s tem albumom postala njihova osrednja vrlina. Saga se je prek "poglavij" spet lahko nadaljevala, glasbene korenine so bile zalite z novo vodo, "Full Circle" pa je obenem ponudil celo nekaj najboljših del njihove kariere.

Bobnar Steve Negus se je potem, ko ni hotel imeti opravka s prejšnjim albumom, vrnil nazaj k ostali četverici. Saga že dolgo v svoji karieri niso zveneli tako prepričljivo, energično, sveže in celo pomlajeno kot zvenijo na tem albumu. Njihov zvok je tu v marsičem postal učinkovita mešanica med nekoliko mračnim, skrivnostnim vzdušjem in udarnimi pasažami, ki ga je definiral odlični "Generation 13" (1995) in tistimi klasičnimi Saga, ki so svoje poslušalce razveseljevali na svojih prvih štirih albumih. Tu imam v mislih predvsem kombinacijo Ianovih poskakujoči kitarskih rifov, duhovitih solaž ter udarnih pasaž prepletenih s simfoničnimi plastmi Gilmourjevih klaviatur (slednji že dolgo ni bil tako dejaven kot na tem albumu) ter dramatično-epskega Sadlerjevega vokala, vse skupaj podkrepljeno z ubijalsko ritem sekcijo Jim Crichton/Steve Negus. "Full Circle" je, tako kot se spodobi, naphan s kompleksnimi časovnimi prehodi, epsko-melodični refreni, številnimi večglasji, vmesnimi inštrumentalnimi duhovičenji, ne manjka pa tudi izvrstnih, sproščujočih akustičnih trenutkov, ki nekoliko umirjajo hiper voltažno energijo, ki prevladuje na večini del. Produkcija basista Jima Crichtona je sanjska in ni čudno, da se z leti uveljavil kot njihov stalni producent.

Velika vrnitev se začne z energetičnim polnilcem "Remember When (Chapter 9)" s katerim poslušalcem že takoj sporočijo svojo veliko glasbeno vrnitev od mrtvih. Po skrivnostnem uvodu na efektu nastopi izvrsten prehod, kakršnega se lahko spomnijo samo oni in kjer v poslušalca nenadoma udarijo z izvrstnim kitarskim rifom, duhovitim aranžmajem na klaviaturah, jazzovskim ritmom in dramatično ter skrivnostno vokalno ekspresijo. Ian na kitari ne skopari z energičnim arpedžiji medtem, ko jim Michaelov dramatični vokal dodaja epsko širino. Klaviature že dolgo niso zvenele tako virtuozno kot na tem albumu. V inštrumentalni sekciji preseneti tudi slastna, baročno začinjena solaža na Gilmourjevih klaviaturah, kateri se pridruži še tenkočutna slide solaža na kitari. Izvrstna otvoritev, ki govori o njihovi preteklosti in odprtju "novega poglavja", ki se razodene v verzu, kjer Michael zapoje "remember when I said don't be late" s čimer aplavdira na njihovo klasiko "Don't Be Late" (Silent Knight, 1980). "The One" ima precej udaren, skoraj metalski uvod na močnem, distorziranem rifu in besnečih bobnih, dokler ne preidejo v mirnejšo, bolj simfonično obarvano sekcijo s tenkočutnim vokalom in ambientalno plastjo klaviatur (slednji motiv se nato še nekajkrat ponovi). Navite kitarske pasaže in ravno prav surov rifing se nadvse lepo prepletajo z vesoljskimi plastmi klaviatur, ki prek poskakujočega ritma vedno znova preidejo v odličen, epski refren. To je še ena imenitna skladba, ki spomni na nekatera dela iz njihovih najboljših dni.

"Follow Me" ima prelep keltsko obarvan motiv na akustični kitari in klaviaturah. Michaelov vokal v spremljevalni navezi z Jimom Gilmourjem, kateri ga tu odlično dopolnjuje, tvori izvrstno mešanico mistike in dramatike. Ko v refrenu nastopijo še stopnjujoča zborovska večglasja je občutek neke mračne skrivnostnosti na vrhuncu. V srednjem delu se nahaja tudi prelep simfonični motiv, kjer nastopi krajša solaža na sintesizerju. Sledi odlični "Uncle Albert's Eyes (Chapter 13)", ki je epski vrhunec albuma in eden njegovih najveličastnejših trenutkov. Obenem gre za poglavje, ko se kobilica matica zave, da so se njeni možgani nekoč nahajali v telesu starega dobrega strička Alberta (zlasti mi je všeč verz "see the tears in uncle Albert's eyes"). Kompozicijo odlikujejo odlične teksture klaviatur, ki v prepletu s kitarskim rifom tvori nadvse učinkovit, nekoliko shizoiden motiv. Posledica je izjemno dramatično vzdušje h kateri še dodatno pripomore Michaelov motiv in poetično naravnan vokal, ki govori zgodbo o deziluziranem znanstveniku. Dramatika se stopnjuje vse do vrhunca, ko nastopi izvrsten epski refren, ki s svojo vokalno ekspresijo požene vse mravljince po hrbtu. Poleg izvrstnega epskega refrena je moč zaslediti še nekaj izvrstnih inštrumentalnih vložkov, ki nadvse učinkovito povezujejo dramatiko in epiko. Saga so s tem priklonom izgubljenim spominom strička Alberta po mojem ustvarili eno izmed svojih najboljših del in pravo klasiko art rocka. "Home" je še ena zelo dobra stvaritev z zanimivim folk rockersko obarvanim akustičnim uvodom, ki ga tvori prelep motiv na akustični kitari. Skladbo odlikuje lepa akustična melodija, energični prehodi z močno vokalno ekspresijo in okusni simfonični aranžmaji.

"Don't Say Goodbye" nadvse učinkovito plove med mračnim in romantičnim vzdušjem. Napetemu, precej mračnemu uvodu z nasršenim kitarskim rifom, stopnjujočem ritmom in dramatičnimi zavesami klaviatur sledi neverjetno lep in originalen motiv z melanholično vokalno ekspresijo, ki trga srce ter čudovitimi simfoničnimi aranžmaji. Refren je ponovno izjemno dramatičen, naphan z energičnim rifom in harmoničnimi večglasji. Še ena odlična skladba, ki vzbuja izjemno nostalgijo ter nek žalosten občutek končnega slovesa. "Time Bomb" je energetska bomba v pravem pomenu njenega naslova saj gre za eno izmed njihovih najbolj udarnih del sploh. Obskurnemu uvodu na efektih ter Jimovemu rožljajočem basu sledi prehod, kjer nastopi rahlo srhljiv in skrivnosten motiv, ki ga tvorijo vokal, spremljevalni vokal, kitara in poseben efekt na klaviaturah. V refrenu navduši vpad žagajočega kitarskega rifa, ki v kombinaciji z vokalno dramatiko tvori izjemno eksploziven učinek. Ta skladba vsebuje številne nadvse zanimive simfonično obarvane motive na klaviaturah in vokalne harmonije ter učinkovito vzdušje med srhljivo napetostjo, brutalnostjo in epiko.

"Not This Way (Chapter 10)" je odlična balada s prelepim uvodom na akustični kitari in klaviaturah. Tokrat glavni vokal zapoje klaviaturist Jim Gilmour, ki se je v preteklosti že nekajkrat izkazal s svojim angelsko naravnanim sopranom. Skladbo krasi čudovito keltsko vzdušje, ki je posledica učinkovite kombinacije akustičnih kitar obeh bratov Crichton, simfoničnih aranžmajev in melodramatičnega vokala. Seveda tudi tokrat ne gre brez odličnih inštrumetnalnih vložkov, naphanih s krasnimi simfonični arnažmaji in duhovitimi solažami. V tem inštrumentalnem delu me po vzdušju skladba celo nekoliko spomin na nekatera kasnejša dela Pink Floyd. Kot celota pa tudi na njihovo klasično balado "Scratching The Surface" (Heads Or Tales, 1983), čeprav gre tokrat za čisto drugačno vzdušje. Še eden velikih vrhuncev albuma.

"A Night To Remember" je še en do konca naviti energetski polnilec, kjer kitarski arpedžiji kot za stavo letijo med surovimi prehodi na bobnih in rožljajočim basom. Dramatična vokalna ekspresija, kjer se spet srečata Michaelov in Jimov vokal je ena njenih glavnih privlačnosti. Epski refren gradijo raznovrstni časovni prehodi in metalsko obarvane kitarske pasaže. V srednjem delu vnesejo tudi nekaj zanimivih zvočnih vzorcev na klaviaturah. Najbolj všeč pa mi je izjemen kontrast, ki ga ustvarjata oba vokala. Tokrat se jim je več kot uspešno uspelo združiti njihove tradicionalne art rockerske finese z bolj modernimi elementi, značilnimi predvsem za progresivni metal. Zaključni "Goodbye" je, kljub temu, da je najbolj preprosto, eno izmed najbolj zanimivih del na albumu. Ambientalnemu uvodu z zvoki sintetizatorja in kitarskih efektov preko, katerih sčasoma nastane izvrstna solaža, sledi prelepa plast simfoničnih aranžmajev. Največji učinek pa prinese vpad melanholično- dramatičnega Michaelovega vokala, ki s svojo predstavo preprosto jemlje dih. Tukaj so se Saga opazno približali tudi Queen kot enim največjih mojstrov tovrstnih, srce parajočih balad.

"Full Circle" je popolnoma klasičen Saga album, kakršnega so si lahko njihovi privrženci po popolni zatajitvi "sistema" lahko poželeli samo v sanjah. Po mojem predstavlja celo ključni trenutek njihove povesti, ko so se odločili, da bodo namesto eksperimentiranja z aktualnimi, popularnimi glasbenimi trendi, ki bi jim morebiti lahko na lahek način prinesli zaslužek, raje sledili svojemu srcu in se vrnili k svojim koreninam. "Full Circle" je dokazal, da je bila to nadvse modra odločitev, ki je v prihodnosti obrodila še številne nadvse sočne plodove. Brez dvoma eden najboljših povratkov kakšne skupine na pravo pot potem, ko je ta dosegla svoje artistično dno. Morda bi bilo nekoliko pretirano, če bi "Full Circle" razglasil za mojstrovino glede na to, da so po njem sledili še nekateri celo bolj dovršeni in prefinjeni albumi, vendar je to tisti album na katerem se je gradil njihov nadaljnji zvok in ključna točka dokončnega preobrata h koreninam. Krog regeneracije je bil naposled sklenjen in kibernetične kobilice so lahko iz morja, kjer so dolgo ležale v pozabi, znova poletele visoko v nebo.