Marillion: Fugazi

Na "Fugazi", svojem drugem albumu, so Marillion postali dosti bolj prefinjeni, pridobili še bolj svilen in kristalno čist zvok, s tem da so se tudi še nekoliko bolj odpovedali spogledovanju z dediščino velikanov progresivnega rocka 70-ih. V svoj lastni razpoznavni glasbeni izraz so začeli vnašati tudi nekatere nove glasbene elemente, ne da bi karkoli izgubili na kompleksnosti in intenzivnosti. Tako rekoč do popolnosti jim je namreč uspelo uskladiti svoj stil, poln progresivnih elementov, s tipičnim zvokom 80-ih. Klaviature so postale še bolj intenzivne. Album pa je še poglobil definicijo tistega, kar je sčasoma postalo prepoznano kot neo-progresivni rock. Karizmatični Fish s svojim slikovitim vokalom in izjemnim občutkom za dramatiko je bil ponovno gonilna sila skupine. Njegova odlična besedila, v katerih so igrale njegove življenjske izkušnje pomembno vlogo, so se ponovno poigravala s problemi slave, odvisnosti ter socialni problemi.

Pomembna pridobitev, po kratkih in neuspešnih poskusih z Jonathanom Moverjem (kasneje GTR) in Andyem Wardom (ex-Camel), predstavlja novi bobnar Ian Mosley (ex-Steve Hackett, ex-Curved Air, ex-Darly Ways's Wolf), odlična menjava za Micka Pointerja, ki je s svojim dosti bolj raznovrstnim in razgibanim bobnanjem pripomogel k še večji širini ritem linije skupine. Album je tudi tokrat izjemno uravnotežen kar se tiče kakovosti posameznih del hkrati pa so si ta ponovno med seboj popolnoma različna ter imajo povsem drugačna vzdušja in srrukture. Če je prvi album govoril o osamljenosti, nesrečni ljubezni in izolaciji, "Fugazi" nadaljuje to temo le s to razliko, da govori o podobnih posledicah, ki jih povzroča pretirana slava. Nesrečnemu dvornemu norčku z naslovnice je tokrat uspelo postati slavna rock zvezda, prišel je v razkošen hotel, a kljub temu leži žalosten in zapuščen saj se mu ni uspelo izogniti srečanju z žensko "vampirko", ki mu je izpila kri (nasplošno se Fish to pot veliko ubada z ženskimi vampirkami, kar posredno nakazuje da je imel sam na tem področju velike probleme). Na naslovnici ga vidimo kako brez kostuma leži zapuščen od "kuščarice" (pravzaprav se ne ve kdo je koga pustil), apatično gleda skozi okno in opazuje sivino vsakdanjika.

Odlični "Assasing", ki je izšel tudi kot single, na veličasten način odpre album s slikovitimi orientalskimi zvoki prek efektov sinthesizerja ter loopinga po bobnih ob spremljavi nasnetih vokalnih efektov. Nakar nastopi stopnjujoč ritem na bobnih, ki se stopnjuje dokler ne doseže vrhunca nakar sledi mojstrski prehod z izjemno rafinirano in subtilno Rotheryevo solažo in sijajnim prelivom Kellyevih sinthov. Tedaj nastopi nepozabna kristalno čista melodija in Fishev ekspresiven vokal. Refren je vrhunski in legendaren. V drugem delu nastopi stopnjevanje in vrhunec, ko se do konca večkrat ponovi osnovni motiv. Besedilo je polno aluzij na skorumpirane vlade agente, teroriste in hladnovojno konspiracijo. Že na tej skladbi se vidijo pomembne spremembe v zvoku Marillion. (ritem linija je postala dosti polnejša kot prej, klaviature še nekoliko bolj porinjene naprej). Rothery in Kelly tudi tokrat navdušujeta s svojimi solažami. Celotna skupina je na tem delu do popolnosti usklajena in rezultat je eno izmed njihovih najbolj markantnih del s potencialom hit singla, ki bi ob manjši kompleksnosti to verjetno tudi postal. "Punch And Judy", še ena skladba ki je izšla kot single, se odpre z neverjetno Fishevo vokalno igro, ki prevladuje skozi celotno delo. Nakar nastopi nepozaben prehod z melanholičnim refrenom ob nekaterih odličnih solažah na kitari in klaviaturah. "Jigsaw" je eno izmed najboljših del na albumu. Izjemno melanholična skladba, ki se odpre s tihim uvodom ter melanholičnim Fishevim vokalom ob spremljavi ponavljajočega, zvončkljajočega efekta na klaviaturah. Nakar nastopi dramatičen epski prehod, kjer se mešata melanholija in novo upanje prek fenomenalnega Fishevega besedila. Sledijo subtilne kitarske pasaže pa fenomenalen del, ko nastopijo monumentalni sinthesizerji, katerim se pridruži še dih jemajoča Rotheryeva solaža. Vmes nastopi tudi krajša Fisheva naracija. To je nedvomno eno najboljših del skupine v tem obdobju njihove kariere. "Emerald Lies" se odpre s kitarsko solažo in udarnim rifom nakar nastopi skrivnosten in rahlo srhljiv Fishev vokal, ki se meša med petjem in naracijo dokler ne doživi "živčnega zloma". Tedaj nastopi intenziven ritem ob rožljajočem Trewavasovem basu in raztresenih Mosleyevih bobnih ter "poživinjenih" Rotheryevih kitarskih solažah. Težko je opisati vso poplavo emocij, ki jo to pot izžareva Fishev vokal, nedvomno pa zveni razbesnjeno in žalostno kot le redko kdaj. Še posebno čudovit je del, ko nastopijo atmosferične klaviature, ki skladbo v vzdušju potisnejo še korak naprej. "She Chameleon" se odpre z naravnost srhljivim uvodom na orglah. Fishev vokal je poln bolečine saj v besedilu ponovno opozarja na žensko kameleonsko vampirko in njene dvolične čare. Počasnemu ritmu nato sledi refren in temu izjemno dramatičen inštrumentalni del. Tedaj ponovno nastopi efekt na klaviaturah, ki srhljivo vzdušje še stopnjuje, da poslušalca večkrat preleti leden srh. Ta led uspejo nekoliko razbiti šele Rotheryeve melanholične solaže. Stopnjujoč ritem na bobnih in Fishev vokal privedeta skaldbo do njenega zaključka. "Incubus" je še ena mojstrovina, ki ima izjemno intenzivno in dramatično vzdušje. Fish je tokrat tudi v tehničnem smislu (kar se njegove karizme oz. barve glasu tiče je itak neuničljiv) v izjemni formi (zlasti navdušujejo njegovi glasni "ooo-vooopi" v refrenih). Ponekod lahko slišimo tudi ženske spremljevalne vokale. Rothery vmes na kitari dolgo časa igra osnovni motiv na eni noti, kar še stopnjuje napeto vzdušje. V srednjem delu nastopi umirjen del na klavirju s še eno Fishevo vokalno bravurozo. Temu sledi še ena Rotheryeva subtilna solaža (prav težko je izbrati njegovo najboljšo na albumu). Na koncu razsrjen Fishev vokal in stopnjevanje prepleta klaviatur in kitare skladbo privedeta do čudovitega zaključka. Vrhunec albuma pa je naslovna "Fugazi", ki v besedilu cilja na ponorelost sveta v katerem živimo. Odpre se s subtilnim klavirjem in Fishevim cinično posmehljivim in izjemno visokim vokalom. Nakar po krajšem zatišju nastopi odličen rifing na kitari, ki se zatem združi s klaviaturami. Sledi del, kjer se Fishu pridružijo spremljevalni vokali ostalih članov skupine, ki njegov bes še stopnjujejo. Nakar sledi genialen prehod, ki ritem kompozicije popolnoma spremeni v drugo smer, ko klaviature narekujejo tempo in si Fish ponovno privošči nenavadno naracijo. Toda najboljše nastopi z neponovljivim refrenom. Temu sledi krajše zatišje in dramatično ritmično stopnjevanje ob Fishovem vokalnem klicanju "k revoluciji", ko naposled "poči film". Tedaj nastopi "končno razodetje" in nepozabna inštrumentalna sekcija, ki album zaključi tako rekoč na popoln način. Zlasti všečen je Fishev verz "did you realise this world is totaly Fugazi?!" Njegovi verzi skladbo prek njenega izteka tudi zaključijo. Briljantno!

Drugi disk ponovne, dvojne, izdaje albuma, iz leta 1998, vsebuje kar nekaj zanimivih dodatnih skladb. Prva je odlična "Cinderella Search", ki je posvečena vsem osebam "zlomljenega srca" in ima še posebno odličen drugi del z izjemnimi stopnjujočimi verzi "welcome back to the Circus". Pa alternativna verzija odlične "Assasing" ter končna verzija (torej drugačna od tiste na njihovem debutu) "Three Boats Down From The Candy", ki vsebuje še bolj dramatično vzdušje in večjo intenzivnost klaviatur ter ritem linije. Tu so tudi prej nikoli izdane demo verzije skladb kot so "Punch & Judy", "She Chameleon", "Emerald Lies" in "Incubus". Nadvse primerne nagrade za slehernega ljubitelja skupine.

S "Fugazi" so Marillion še utrdili svoje mesto ene izmed najbolj vznemirljivih skupin novega vala progresivnega rocka, ki se je zgodil v začetku 80-ih hkrati pa so nakazali tudi resne tendence k temu, da postanejo ena izmed največjih rock skupin 80-ih. Z dodatno izpopolnitvijo svojih zaščitnih elementov so se otresli nepotrebnih primerjav s prog skupinami 70-ih in ustvarili še eno mojstrovino, ki žal prevečkrat ostaja v senci njihovega nepozabnega debuta, čeprav je njegovo logično nadaljevanje. "Fugazi", ki je delo ki ob vsakem poslušanju poslušalcu prinaša nekaj novega, je svojo pravo priznanje s strani ljubiteljev progresivnega rocka dobil šele čez mnogo let. Pomenil pa je tudi nadvse pomembno odskočno desko za naslednji album skupine, ki jih je dokončno zapisal med nesmrtne.