Trio Kukushai je svoje temelje zakoličil pred dvema letoma, ko je izdal EP »Kukushai«, s »Fruitile« pa vpisuje na prizorišču svoj prvi pravi studijski album! Bend, ki je sicer pred leti nastal na Nizozemskem, zastopajo pa ga slovenski pianist Rok Zalokar, pevka Eva Poženel in nizozemska bobnarka Sun Mi Hong, je nov izvor glasbene neobičajnosti in dražljivih posebnosti.
»Fruitile« razširja zvočno raziskovalni domet, sicer adventivnega EP-ja »Kukushai«, skupina pa je z novim albumom njim dodatno definirala sebi lastno avtorsko in izvedbeno glasbeno karizmo ter razširila domet ekspresije. Lahko rečemo, da je trio dosegel bistvo. Postregel je z glasbeno nenavadnostjo, ki deluje preko izdelka vseskozi na moč privlačno, izvedbeno izredno kompaktno in prepričljivo, ob vsem fokusu velike artistične in medžanrske prožnosti, pa deluje ta slikoviti konglomerat tudi obenem, do mere eklektično. Duhovitega preizkušanja raznolikih glasbenih formatov in fuziranja zvočnih struktur v večplastno glasbeno zgibanko, mu ne primanjkuje.
Ob vsem tem pa je bistvena še druga opazka. Čeprav je »Fruitile« vse prej kot enostavno aranžiran album, mu uspeva nagovarjati dovolj lahkotno, s poudarjeno noto invazivne muzikaličnosti in poslušljive kompaktnosti. V tem oziru je to dokaj presenetljivo, zlasti ko se človek razgleda po preteklih dejanjih Roka Zalokarja, ki slovi po svoji nebrzdano eksperimentalni plati jazzovskega pianista, s katero težko vztraja v zakoličenih formatih glasbenega fraziranja. »Fruitile« torej tak (zmotni) občutek strogo in hipoma ovrže. Zalokar se na tem albumu izkaže, kot neverjetno zrel, koncizen glasbenik, ki se s svojo čutno finomehaniko oblikovanja struktur polnokrvno prilagaja strpnemu dialogu glasbeno izpovedne enakopravnosti preostalih dveh gradnikov zgodbe o Kukushai.
Vokal Eve deluje izredno prijetno. Ne glede na to, da nagovarja, kot bi prihajal iz ekstraterestrične dimenzije, mestoma ne prizanaša z ljubkim sladilom pop nalezljivosti, ki dokazuje, da bi s pevka izvrstno znašla tudi v žanrih soula, R&Bja, ob sicer občasnem (pa čeprav oddaljenem) koketiranju s šansono. Zalokar stopa v vlogi spretnega vrvohodca na tanko razmejitveno črto glasbene kompaktnosti in eksperimenta. Z retoriko jazzovskega raziskovanja, ki v pravšnji meri razbija okove formatov, da skladbe ne delujejo predvidljivo , ali (kaj hujšega) celo generično. Zgleda da je Sun Mi Hong naravna izbira za Poženelovo in Zalokarja, saj njuna vložka vseskozi čutno zaznava, se jim prilagaja, glasbeno izpovedno celoto tria, pa posledično vseskozi spretno neguje ter nadgrajuje spretnostjo bobnarsko tolkalske veščine.
Bend zapluje rad na polja psihadelično alternativnega zvočenja, nasploh ko ga prevzame (večkrat disonantno oblikovani) preplet vokalnih plasti ter sintetiziranja, kar daje občutek trip-oid-nosti. Vokal Eve je večkrat uporabljen tudi v vlogi dodatnega instrumenta. »Fruitile« je navkljub privzetemu pogumu glasbeno zvočnega raziskovanja in eksperimentiranja, še vedno v celokupnem iztržku album mehko zvočnih pastel, ki nagovarja povprečnega poslušalca povsem nepretenciozno.
Album je v polovici instrumentalen,v drugi polovici pa vokalen. V celokupnem seštevku na moč poseben in izzivalen. Tako v oziru samega artizma, kot ga izražajo vsi trije glasbeniki, kot tudi do samih glasbenih konzumentov, seveda vseh tistih »z ušesi na pravih mestih«. Zlasti do gurmanov, katere privlači glasbena neobičajnost, ki ga poganja aksiom avtentično prodorne avtorske pronicljivosti glasbeno eklektičnega izrazoslovja, kakršen ne pozna ustvarjalnega omejevanja, oziroma le tega ekstremno slabo prenaša.
Kukushai - Sea Animal (uradni zvočni zapis):
na vrh