Redemption so super skupina, pravzaprav še eni progresivni metalski herkuli, ki so se v zadnjem času izmed vseh tovrstnih poizkusov nemara še najbolj uspešno približali duhu starošolskih Dream Theater. Skupino sestavljajo prekaljeni glasbeniki in sicer pevec Ray Alder, ki je pel pri Fates Warning, nadalje Nicolas Van Dyk, ki je drgnil kitaro pri ameriških speed power metalcih Steel Prophet ("Dark Halluciantions", 1999 je absolutna obveza za vse!), pa Agent Steel kitarist Bernie Versailles, manj zveneča imena, ki zaokrožujejo postavo, pa so še: klaviaturist Greg Hosharian, basist Sean Andrews in bobnar Chris Quirarte.
Možje imajo v žepu tri studijske albume. Slednji z naslovom "The Origins Of Ruin" je izšel leta 2007, skupina pa ga je istega leta predstavljala v sklopu poletne severnoameriške turneje v družbi kanadskih tehničnih ekstremnih prog metalcev Into Eternity ter prog gigantov Dream Theater.
Material, ki je izdan kot "Frozen In Moment - Live In Atlanta", je zabeležen na dveh ploščkih. Prvi je DVD in vsebuje celoten filmski (kot seveda zvočni) zapis koncertnega nastopa skupine v sklopu tradicionalnega ProgPower festivala, ki se je v letu 2007 odvijal med 5. in 6. oktobrom, v Atlanti. To je bil 8. po vrsti ProgPower festival, Redemption pa so na nem nastopili v zanimivi družbi (ne nujno progresivnih) skupin, kot so npr. Virgin Steele, Primal Fear, Threshold, Communic, After Forever, Firewind, Pagan's Mind itn,...
Skupina je v dobrih 65. minut nastopa zavzela oder kot sveta božja jeza in s prezentacijo igranja na absolutno moč ter hitrost, torej postavila si je pravila igre z jasno magnifikacijo "grobosti" nad vsem, uprizorila progresivno metal odisejado, ki so jo bili definitivno najbolj veseli takrat v razprodani dvorani vsi zagrizeni fani Dream Theater ali Symphony X. To sta skupini, ki ob poslušanju Redemption najprej potrkata na vrata asociacije cerebralne skorje poslušalca. Redemption seveda vlečejo najboljše iz stare doktrine Dream Theater, torej Kevin Moore era, v to pa vmešavajo visoko melodično pompozne aranžmaje, značilne za uporabo klaviatur Symphony X. Nemalokrat se komunikacija kitarskega riffa in klaviatur čvrsto obregne ob Symphony X standarde, nasploh to ne preseneča, saj je v začetku nastanka skupine, le tej pomagal aranžirati glasbo sam Michael Romeo (kitara, Symphony X). Van Dyk in Versailles sta enkratno uglašen kitarski dvojec, ki praši progresivno razstavljene riffe, v katere je vmešan tisti povampirjeni old school speed metalski žmoht, ki kot blaga koprena oriše jasno ločnico med omenjeno trojko Dream Theater, Symphony X ter Redemption. Bobnar Chris Quirarte je še en faktor zaradi katerega Redemption vlečejo na Drema Theater. Zaradi uglasitve bobnov, kot tudi sloga. Zlasti prehodni rollingi na tom-tomih, ki jih stresa Chris iz sebe, vas bodo vseskozi v devetih skladbah opominjali na "sorodno" šolo Mikea Portnoya. Vsekakor ne gre brez sapojemajočih duleov navzkrižnih solističnih duelov med kitarami in klaviaturami, šest strunska bas kitara pa hkrati s tem razvija ultra melodičnost in v polnosti sledi jeziku standardu prog metalskega maksimuma. Vokal Raya Alderja je idealen za tovrstni slog. Izkušeni pevec je pomemben faktor, ki drži skupaj rdečo nit v skladbah z visoko melodičnostjo jemanja verzov, prepoznavnih osnovnih motivov, ki skrbijo, da progovski izraz ne zapade v kočljivost slučajne samofragmentacije. Redemption zato niso težki za ušesa. Zvok je seveda znova maksimalen. Gradniki jasno izpostavljeni v idealnem ravnovesju sobivanja. Najšibkejši člen je ravno Alder, kateremu moč grleno osmojenega vokala blago popusti v zaključku skladbe Fall On You.
Koncert je bil posnet skupno s petimi kamerami. Nemara gre pogrešati večje vključke posnetka, ki bi maksimalno približali fante na odru, med svojim delom, pa tudi opazka, da je pogled z desne na oder favoriziran nad pogledom z leve, ni ravno v prid delu možaka, ki je lepil skupaj tale film. Klaviaturista Grega Hoshariana kadri večinoma režejo iz slike, fant pa je seveda zaradi bravuroznega soliranja še kako zanimiv za gledanje. Kritika gre tudi na račun večje statičnosti skupine in seveda, kar je že klasika progresivnih metal zasedb, da se ti pač ne znajo obleči, kadar stopajo na oder. Seveda vso reč kompenzirajo s svetlobno hitrostjo igranja, ki dlakocepsko usklajeno in v ekstremni moči vseh šestih gradnikov niti za trenutek ne popusti. Ob tem je treba vzeti v zakup, da posnetek prihaja iz festivala in da smo pač obsojeni na enoličnost vrtenja svetlobnih reflektorjev in kreacije barvnih odtenkov svetlobe. Se pa slika lahko pohvali z izredno jasnino ter ostrino, kar je vsekakor ob kvalitativnem tehtanju vsebine tega dokumenta zelo pomemben faktor.
Redemption so ob tem ponudili (kot dodatni material na DVDju) tudi zanimivi foto/video dokumentarec, "ležeč" na odličnem instrumentalu, ki ga skupina doslej še ni nikoli uradno izdala. Poanta tega dokumentarca se vrti okrog turneje Redemption v družbi Dream Theater. Skombiniran je skozi sočno zaporedje slik in amaterskih filmskih posnetkov, ob katerih vam bodo usta sama lezla v prešeren nasmešek. Morda je najzanimivejši trenutek tega dela DVDja trenutek, ko Mike Portnoy (bobni, Dream Theater) prinese na oder torto slavljencu Nicolasu Van Dyku, a namesto da, bi mu jo z voščilom prijazno izročil, mu jo, v pričo celotnega avditorija dvorane, nesramno razmaže po obrazu. Skratka zakulisje prikazuje, da so ti odlični glasbeniki, ki jih zaznamuje zmagovita združitev naravnega talenta in tehnične podkovanosti, še vedno le veliki, veliki (ameriški) otroci. Kot posladek je na DVD dodan še video za skladbo Bleed Me Dry.
Drugi plošček je CD! Torej cel koncertni posnetek je na njem v popolnoma isti podobi, kot se nahaja na DVDju. Včasih namreč povsem zadošča, da si natakneš slušalke in odploveš v svet odrske kemije, ki jo razvije takšna skupina, kot so Redemption, brez neokusnega faktorja, ki ti razkrije vse na pladnju (filmska slika). Definitivno pa ne gre ob tem dvomiti, da ne bi slučajno veselo zapele tudi vaše vražje "iPod" napravice.
Če ste ljubitelj Redemption, poznate vse tri studijske albume, ali pa zgolj prog metalski navdušenec, ki mora absorbirati v tem žanru prav vse sveže izdaje, potem vedite, da je ta DVD/CD absolutna obveza. Vsi ostali lahko raziskujete najprej Dream Theater, ki so postavili temelje prog metalu. Redemption v osnovi, kar se glasbenih dognanj tiče, namreč niso prav nič posebnega. K sreči je takšnih skupin, kot so oni, na planetu danes bore malo, zato so v slehernem trenutku vredni pozornosti. "Frozen In Moment - Live In Atlanta" vas še zdaleč ne bo pustil hladne ali ravnodušne.
na vrh