»From the Trees« je petintridesti solo album angleške progresivnorockovske ikone Petra Hammilla, najbolj znanega po svoji veličastni Van der Graaf Generator zapuščini, čeprav je njegova samostojna kariera vsaj enako zanimiva kar se tiče vsesplošne žanrske pestrosti, liričnega bogastva in pronicljivosti, izjemne atmosfere in skladateljske nepredvidljivosti. Genialni Hammill, ki je že davno tega zapisan med legende progresivnega rocka, je tudi na starejša leta še vedno trpek kritik sivega vsakdanjika, čeprav že dolgo ne več na tako srdit in revolucionaren način. Njegove glasovne kapacitete sicer niso več tako mogočne kot nekoč zato tokrat ni ne duha, ne sluha, o nekdanjem vokalnem gromovništvu. Po drugi strani je njegova značilna glasovna karizma še vedno tu in še do posebnega izraza pride med občasnimi zborovskimi harmonijami, tako kot recimo na skladbah »Torpor« in »On Deaf Ears«.
»From the Trees« je, pričakovano, izrazito melanholičen album, čeprav smo bili od Petra v preteklosti vajeni že precej bolj mračnih izdelkov. Legendarni pevec in skladatelj se v večinoma precej osebnih besedilih velikokrat dotika zavedanja hitrega minevanja časa, obenem pa se v nekaterih besedilih, kot denimo v »What Lies Ahead«, kot nekdo, ki se je nazorsko ves čas vrtel nekje med dvema svetovoma (v otroštvu je pel pri jezuitskem pevskem zboru, medtem ko se je kot mladenič navdušil nad znanostjo, predvsem nad fiziko in je kasneje postal velik kritik organiziranih, tudi verskih, institucij), sprašuje kaj leži na 'oni strani', ko je enkrat konec fizičnega obstoja. Pri svojih izpovedih se večinoma naslanja na melanholične, umirjene klavirske aranžmaje, medtem ko so občasne kitarske improvizacije zelo redke in večinoma bolj za občasno popestritev dogajanja. »From the Trees« je razmeroma kratek album, tako kot so bili zaradi tedanjih omejitev zapisa, njegovi solo albumi iz sedemdesetih, a Peter skozi vseh deset kompozicij vseeno uspe sporočiti bistvo.
»From the Trees« je album kakršnega smo od gospoda Hammilla nekako pričakovali v jeseni njegovega ustvarjanja; globoko reflektiven, oseben izdelek z izjemno zrelim pečatom, vendar po drugi strani ne tako vznemirljiv, kaj šele uporniški kot je bilo značilno za zlato in obenem mlajše obdobje njegovega glasbenega ustvarjanja. Pričakovati, da bo glasbenik, ki bo kmalu dopolnil sedemdeset let postregel z nečim revolucionarnim, kot mu je to za šalo uspevalo, ko je bil star trideset let, je res precej nerealno. Dolgoletni privrženci mu bodo zaradi tega, ker še vedno vsebuje številne odlike zaradi katerih se je Peter zapisal med nesmrtne ikone eksperimentalne glasbe, ne glede na odsotnost osvežilnih idej, z veseljem vnovič prisluhnili.
na vrh