Clapton, Eric: From The Cradle

From The Cradle je anomalija v svetu spolirane ali pač zvokovno času primerno oplemenitene popularne glasbene produkcije. Pravcati črni raček, tako v izvedbenem načinu kot tudi v smislu vrtenja produkcijskega peresa. Album podaja golo bistvo umetnosti blues glasbe, servirano v najbolj možni surovi obliki. Grobo obdelana zvokovna slika albuma je posledica neposrednega pristopa k snemalnemu procesu, kar pomeni, da je From The Cradle servirana "na licu mesta", torej v živo, brez nasnemavanj ali prikrivanja nezaželenih kiksov, kar daje albumu organsko, čeprav grobo zvokovno usmeritev. Clapton je za to edinstveno priložnost iz naftalina potegnil polno pest klenih blues standardov. Gre torej za staro Ericovo navado, ki so jo mnogi kitaristovi kolegi resda radi ponavljali, a le redko z uspehom in prepričljivostjo velikega mojstra kitarskega bluesa. Eric Clapton je vsekakor pravi naslov za tovrstno obujanje duhov bluesovske preteklosti, gre namreč za glasbenika, ki se je skozi obsežno glasbeno kariero pošteno nadihal pristnih arom Mississippija in njenih kasnejših čikaških derivatov. Ob žvečenju zgoraj napisanih misli vas bo na From The Cradle iz hlač stresla strašljiva, temačna bluesovska atmosfera, ki nonšalantno opozarja, da so od civiliziranega sveta pozabljeni blues dragulji v pravih rokah lahko v še kako strašljivi formi tudi dobrih 50 letih po svojem nesrečnem spočetju!

Ob dokaj presenetljivem izostanku del Roberta Johnsona se Eric Clapton tokrat zaposluje z revitalizacijo pestrega nabora dodobra fosiliziranih motivov, z malce zlobe bi lahko rekli celo muzejskih eksponatov, v vsakem primeru pa večinoma prav skladb, ki niso ravno pogosto sestavni del repertoarja velike večine kitaristov, ki se redno srečujejo z blues glasbo. From The Cradle inspirativni motiv išče ob požiranju klasik povojnega bluesa, gre torej za stvaritve avtorjev, ki so ustvarjalno cveteli v 50tih in 60tih letih prejšnjega stoletja, med katerimi trmasto vztraja tradicionalna "Motherless Child", vse pa Clapton z zvrhano mero smelosti interpretacije pravzaprav podaja kot svoje lastne stvaritve. Claptonova interpretacija je živa in polna, strastna ter izrazito čustvena in potuje na nivoju čiste intime. Ericov ego ne miruje. Njegovo veljavo je recimo moč občutiti na odlični izvedbi Elmore Jamesove "It Hurts Me Too", kjer se razumljivo srečamo z na moč originalnim ihtenjem slide kitare. Sveže in prepričljivo odzvenijo sicer že pošteno oguljene tematike recimo Dixonova "Hoochie Coochie Man", "Someday After A While" Freedie Kinga in Watersova "Standin' Round Crying". Z navdahnjeno izvedbo "Third Degree" se Claptonov glasbeni izraz dokončno zlije s podobo nepoboljšljivega blues purista. Skladba trdno vez med melanholijo in klenim karakterjem gradi na surovi, neolepšani, pravzaprav precej površni komunikaciji klavirja in kitarskega zvoka, ki jo v prve bojne črte poriva čista muzikalna intuicija. Podobno trnavo pot ubira "Driftin", nezemeljsko mračna in čustvena izpoved, kjer pa si soliterske misli izmenjujeta le Ericov vokal in kitara. Strašljiva melodična naveza, s kvarnim vplivom tradicionalnega bluesa.

From The Cradle je v vseh pogledih edinstven glasbeni dokument. Gre za mojstrsko uravnotežen kolaž 16tih priredb blues standardov, ki ponazarja številne obraze in podobe pravovernega blues interpreta. Clapton se je s tem manevrom po letih vztrajanja v popularnih glasbenih tokovih podal na pot ponovnega odkrivanja lastnih glasbenih korenin. Velja omeniti, da bi v večini primerov tovrstno ravnanje hitro zadišalo po zelo tvegani karierni odločitvi, seveda pa se vselej kadar je govora o Claptonu vse skupaj razume kot nekaj povsem naravnega. Pri tem je seveda treba imeti ves čas pred očmi dejstvo, da je Eric Clapton pravzaprav edini v družbi glasbenih odličnikov, ki za spoprijemanje z osebnoizpovednimi in posledično samosvojimi vsebinami bluesa premore dovolj karakterja, če hočete tudi jajc, poleg omenjenih pa seveda tudi nujnega smisla za razumevanje golih osnov blues retorike.