Zakaj je "From Her To Eternity" izrazno tako močan in prepričljiv prvenec, nam nemara odgovori dejstvo, da je Cave takrat zbral okrog sebe ekipo razpoložljivih glasbenikov, ki so sami izhajali iz artističnega čudaštva lastnega eksperimentiranja. Izgubiti niso imeli ničesar, dobili pa so lahko veliko, ogromno, če ne vse. Spremljevalno ekipo, ki je Cavea spremljala na prvencu (o Bad Seeds, še ni bilo govora) so tako sestavljali Blixa Bargeld (kitara) iz eksperimentalne zasedbe Einstürzende Neubauten, pa Anglež Barry Adamson (bas kitara) ter Avstralca Hugo Race (kitara) ter Mick Harvey (bobni, klavir), ki je prebegnil skupaj s Caveom iz matičnih The Birthday Party.
Nick Cave, kot mož provokacije, ni varčeval z gorivom in je tako povlekel že v samem izhodišču svojega prvenca zanimivo potezo. Za začetek samostojne kariere se je lotil kar predelave skladbe Avalanche, originalnega avtorja Leonarda Cohena. Če izhajamo zgolj iz Cohenove esence, je skladba Avalanche v svoji osnovi sama po sebi silno črna, kar v primeru Cohena nikakor ni nevsakdanje, vendar pa je Caveu uspelo to črnino še dodatno počrniti. Cave prevzame v trenutku dominantno vlogo s svojo vokalno interpretacijo nizanja najbolj obupanih delov človeške duše, ki bivajo v najbolj skritih koščkih posameznikove osebnosti. Gradniki so kontrolirano in okusno razporejeni in spremljava Caveovega vokala je izključno podrejena magnificiranju podoživetega petja, ki pravzaprav niti ni petje, pač pa igra diktatov, narativov, frenetičnih izpadov vzklikov zlomljenega, skrhanega in v kot stisnjenega posameznika, do momenta bizarnih skrajnosti! Poteze glasbenikov so minimalistične, ponavljajočih osnovnih vzorcev ter kontrolirane v toliko, da ostaja Cave kot glavna figura, vseskozi v dominantni vlogi. Če pričnejo povzdigovati družno več hrupa, se toliko bolj v svojih nevrotičnih ekscesih povzdigne nad njih sam Nick Cave. Tak trenutek pričara skladba Captain Fever!, ki skupaj s skladbo Wings Off Flies na prvencu ohranja le še bežen spomin na Caveov The Birthday Party punkerski ekscentrizem. Ena izmed bolj duhovitih Caveovih potegavščin na prvencu je skladba Well Of Misery, ki si neizpodbitno izposoja osnovni motiv, na izročilu poezije pristaniških delavcev - težakov, še iz časov, ko so v ladjarstvu uporabljali za pogon izključno silo vetra.
Skladb je skupno sedem, vendar med njimi vladajo jasne ločnice. Vsaka zase je predstavlja zaključeno poglavje, tako po plati pridige v verzih, kot sami glasbeni zmesi. Človek se ne more znebiti občutka, da je nizanje črnine skozi album vsde bolj intenzivno. Naslovna skladba in Saint Huck (parodija na Mark Twainovo klasiko) osebni prepad med umetnikom in družbo še poglabljata, medtem ko Cave prižene svoj artizem do skrajne meje pogubne globeli z zaključno A Box For Black Paul.
Leto 1984 je še bilo leto, ko se dalo zvoziti slalom, brez da bi tvoji ovinki bili zvoženi po že določeni krivulji. Caveu je s prvencem uspelo natanko to. Ustvaril je na moč unikaten album, pokazal, kje je še neizkoriščena praznina glasbenega izražanja. Postavil je žanrske domete popularnih zvrsti na glavo in stisnil iz sebe album popolne negacije, ki deluje povsem edinstveno, na miljo prepoznavno in ravno v vseh svojih posebnostih na nek način magično in veličastno. "From Her To Eternity" je eden temeljnih gradnikov za razvoj neodvisne tako imenovane indie rock scene, kjer so dovoljeni prav vsi artistični izpadi in ekscesi. Gre za kultno klasiko podzemlja alternativne rock glasbe, ki na prvo poslušanje deluje smrtno resno, šokantno, presunljivo, hkrati s tem pa po drugi plati ponuja krepak sveženj samoironičnega pohujšanja in norčave igre, ki je v izročilih prefinjeno subtilno plasirana.
na vrh