Prva plošča Genesis ni imela veliko veze s progresivnim rockom, ki je kasneje postal zaščitni znak skupine, saj je band na njej igral pop skladbe pod vplivom takrat "vročih" Bee Gees pa tudi psihadelično-simfonični rock v stilu zgodnjih The Moody Blues. Vpliv slednjih je na koncu tudi prevladal in skupina je nato popolnoma spremenila svoj slog. Kljub vsemu se še danes veliko fanov Genesis ne more sprijazniti, da je eden izmed najbolj inovativnih progresivnih bandov 70-ih začel svojo pot kot dokaj preprost, a soliden simfonično-psihadelični pop band.
Skupina se je, predvsem na prigovarjanje takratnega producenta Jonathana Kinga, ki je imel tedaj nedvomno velik vpliv nad delovanjem mlade skupine, trudil posneti svoj prvi radijski hit. Ravno zato moramo poznati tudi nekatere druge dejavnike, ki so vplivali na razvoj njihove glasbe v zgodnjem obdobju skupine (1967-1969) in zakaj je bila njihova prva plošča že takrat relativno neopazna. Mladeniči so bili sošolci iz srednje šole in so nastali z združitvijo dveh srednješolskih skupin: The Garden Wall (Gabriel, Banks) in Anon (Rutherford, Phillips). Podatek, da so člani skupine bili takrat stari od 17-19 let in zato tako s tehničnega kot artističnega vidika ta plošča daleč zaostaja za umetnijami, ki so kasneje sledile še zdaleč ni zanemarljiv. Plošča je bila takrat prodana v vsega skupaj mizernih 600 kosih in skupini je popolnoma spodletelo, da bi postala prepoznavna.
A ne glede na to lahko že v tej fazi skupine zaznamo kar nekaj kvalitetnih elementov, ki so kasneje pripomogli k transformaciji v ene izmed velikanov progresivnega rocka. Prav tako je zanimiv podatek, da je "From Genesis to Revelation" v bistvu konceptualna plošča, kar je danes eden od pogostih in značilnih elementov plošč progresivnih skupin. "From Genesis to Revelation" skozi besedila in naslove skladb pripoveduje zgodbo o nastanku sveta, se pravi biblijski genezi, od tod tudi ime skupine.
Kljub preprostosti skladb so vseeno že takrat pokazali kakovost z nekaterimi "biseri" kot so "Fireside Song", "In the Beginning", "In the Wilderness" ter "The Conqueror".
Peter Gabriel je že takrat odlično pel in imel prepoznavno barvo glasu, prav tako je bil tvorec vseh besedil, odlično pa je igral tudi flavto. Klasično trenirani klaviaturist Tony Banks je bil s svojimi sijajnimi orkestralnimi vložki drugi najpomembnejši faktor mladega banda. Njegovi okestralni aranžmaji so okusni in se lepo prilagajajo siceršnji enostavnosti večine skladb (zlasti njegova uporaba takrat najnovejšega glasbenega pripomočka-melotrona). Tudi Mike Rutherford je pokazal za tiste čase inteligentno in melodično igranje bas kitare. Drugi pomemben takratni član skupine, kitarist Anthony Phillips je s svojim klasicističnim načinom igranja kitare pridodal veliko mero romanticizma in pastorale, ki sta bili tudi pozneje eden od zaščitnih znakov skupine. Kar se tiče bobnarja Johna Silverja (kateri je pred izidom plošče zamenjal originalnega bobnarja Chrisa Stewarta), ta sicer ni bil na ravni svojih "soborcev", a je vseeno dodal solidno ritem linijo.
"Silent Sun", recimo, je tipična "upbeat " folk pop pesem, zelo v stilu Bee Gees. Nasplošno band na večini skladb daje zelo malo občutka, da bo že naslednje leto naredil svetlobnoletni preskok. Rahlo psihadelični "In the Beginning" je ena od redkih skladb, ki daje vsaj malo naslutiti, da so se za Genesis obetale veliko večje stvari. Zlasti pa "Fireside Song" prav gotovo eden najboljših trenutkov plošče. "Am I very wrong?" pa recimo dovolj očitno spominja na pozne, psihadelične Beatle (tako kot večina "bonus" skladb, ki so nastale tam v letih 1967 in 1968).
Sicer so se fantje že takrat odlikovali po tem, da so se branili priredb (na tej, niti na njihovih kasnejših ploščah jih ne boste našli). To pove veliko o filozofiji te skupine kateri idejni tvorec je bil pravzaprav že od začetka karizmatični Peter Gabriel s svojo prepoznavno barvo glasu.
Prav on in Tony Banks sta bila nedvomno glavna nosilca celotnega projekta, velike ideje, ki se je skozi leta samo še nadgrajevala. Ena izmed iztopajočih skladb je tudi "The Conqueror", kjer prideta do večjega izraza tudi kitara Anthony Phillipsa (lepa solaža na koncu skladbe) in nasploh sijajna izvedba banda. Nasplošno se v večini skladb občuti dosti psihadeličnih elementov, čeprav je večina skladb grajena v enostavnih pop strukturah. Pihala na "One Day" se danes zdijo nepredstavljiv dodatek v glasbi Genesis, a takrat je band še iskal svojo pravo orientacijo. Obstaja celo "legenda", da naj bi bila Gabriel in Banks prisiljena s strani menedžmenta odstraniti veličastne kompozicije, ki so se potem pojavile šele na njihovi drugi in tretji plošči! Nasplošno, tudi to je kasneje ostalo precej prisotno v njihovi glasbi, je veliko nostalgije ter melanholije. Prav tako je celotna plošča pravzaprav zelo poslušljiva, čeprav ne vsebuje ne kake transcedence niti kake intelektualne globine (katere je bilo na pretek na naslednjih ploščah) in se občuti, da je produkt svojega časa. Če ne drugega je lahko prijetna podlaga za večerno branje knjig.
Najnovejši remaster, izdan na dveh CDjih pri založbi Edsel (originalna plošča in bonus skladbe, nekatere prej neobjavljene verzije) je vredna zanimanja za vse fane skupine. Zlasti ji kot pozitivno lahko pripišem že to, da ima (prvič sploh) originalno naslovnico katera je bila na vinilki in pravilen razpored vseh orginalnih 13-ih pesmi. Se pravi se uspe najbolj približati originalni podobi v vseh pogledih. Bonus skladb je kar 13 in te se nahajajo na drugem CDju. Z izdajami te plošče so bili nasplošno vedno problemi v preteklosti, saj jo je izdajalo brez odobritve banda veliko raznoraznih "levih" založb. Ravno zato bi lahko rekel, da je to zaenkrat definitivna izdaje te plošče na tem zvočnem zapisu in jo zato priporočam vsem fanom skupine.
Potem, ko so se fantje znebili ambicioznega in manipulativnega producenta, je sledila tudi pomembna sprememba sloga (praktično za 180 stopinj) in zlato obdobje Genesis se je lahko začelo.
na vrh