Devetdeseta so bila za Iron Maiden najbolj turbulentno in mračno desetletje njihove zgodovine. Najprej je leta 1990 bend zapustil Adrian Smith, genialni kitarist, "kriv" za nekatere najbolj prepoznavne skladbe Maiden diskografije, tri leta kasneje pa je Dickinson dodobra pretresel temelje največje svetovne heavy metal institucije, ko je zapustil bend in se posvetil solo karieri (mimogrede s solo albuma Accident of Birth in Chemical Wedding je zlahka povozil vse kar je njegov matičen bend izdal brez njega). Pred tem sta izšli plošči No Prayer For the Dying ter Fear of the Dark, ki sta nakazovali precej opazen padec kvalitete skupine, pa čeprav obe vsebujeta nekaj fenomenalnih klasik, ki bi jih lahko zlahka šteli v sam vrh ustvarjanja Devic. No, povsem po krivici pa še danes večina obsoja, kritizira in ignorira Iron Maiden ero z Blazeom Bayleyom na vokalih. Vsaj fantastična The X Factor si zasluži visoko mesto na lestvici najboljših Maiden izdelkov. Globoka, temačna, skoraj morbidna atmosfera je pomenila nekaj novega, kar od Harrisa in drugih nismo bili vajeni, žametno globok Bayleyev bariton pa je ambient albuma le še izboljšal. Precej krivično je zato, da na kompilaciji ni niti ene skladbe iz obdobja album The X Factor in Virtual XI, ki bi jih odpel sam Bayley. Grdo potezo so potegnili s tem, da so skoraj da ne, izbrisali Bayleya iz zgodovine benda, saj tri komade z "njegovih" plošč zaobjemajo zgolj live verzije z Dickinsonom na vokalu (česar so se v primeru Di'Anna poslužili tudi na Somewhere Back in Time). Ta jih seveda odpoje tako, da se ti naježijo kocine, vseeno pa poteza pušča nekoliko grenak priokus, še bolj pa s tem, da so fantje ubrali najlažjo pot in si izposodili kar že izdane verzije iz live albuma Rock in Rio. V grlu se zatakne tudi ob kar treh komadih z aktualne plošče The Final Frontier, ki še ni stara eno leto, a Smallwood pač točno ve, da se železo kuje ko je vroče. Izbor preostalih komadov je zadovoljiv, a mnogo izmed njih je doživelo že izdajo kot singel (Fear of the Dark, The Wicker Man, Rainmaker, No More Lies, ...) in bi bila mnogo bolj smiselna izbira redkeje slišanih komadov, če je že res cilj te kompilacije pridobiti fene in jim osvetliti tudi devetdeseta leta skupine. Vsaj z albumov No Prayer... in Fear of the Dark bi bil lahko izbor mnogo, mnogo boljši. Hvala Eddieju pa nas vsaj niso posilili z dolgočasnim "epom" The Angel and the Gambler.
From Fear to Eternity je še ena v vrsti Iron Maiden kompilacija, ki ne prinaša povsem nič novega in pretresljivega. Je pa vsaj naslovnica lepa... Namesto štancanju kompilacij bi se lahko Smallwood in fantje raje posvetili nadaljevanju odlične serije dokumentarcev The History of Iron Maiden in tudi na filmski trak spravili najbolj burno obdobje zasedbe. Ali še bolje, če je Somewhere Back in Time služila predvsem kot promocijsko gradivo za turnejo na kateri so igrali komade iz obdobja 1980-1989, zakaj ne bi enkrat za spremembo presenetili fenov in nam namesto standardne setliste ponudili kaj kar je moč slišati na aktualni kompilaciji. Pohvalna poteza je vsaj ta, da je tale dvojni plošček na voljo za ceno enega, in tako dobimo okrog dve uri dobrega heavy metala za denarnici prijazno ceno. A vendarle ultimativna best of izdaja skupine ostaja Best of the Beast, ki je tudi edina resnično vredna nakupa. Recenzijo sem hotel zaključiti s stavkom, "Upam, da je sedaj fantom zmanjkalo materiala za best of izdaje." A po vnovičnem premisleku ne dvomim, da Smallwood in Harris v rokavu skrivata še prgišče idej za prihodnje kompilacije... Kompilacija vojno obarvanih komadov Invaders of The Longest Day, kompilacijo komadov navdihnjenih iz literature To Tame a Mariner, best-of kompilacije po osebnem izboru članov skupine, Eddiejev božični album, ...
na vrh