Mnogokrat smo priča ponovnim izdajam klasičnih plošč izvajalcev, ki so močno krojili tok popularno glasbene zgodovine. Prav presenetljivo je, kje najdejo vse stare trakove, ki jih moderno obdelajo, povrh vsega pa dodajo še kopico neobjavljenih skladb iz obdobja, ko so dotični snemali določeno ploščo. Večinoma gre za proces, v katerem bend posname tri do štirikrat več skladb, kot jih gre na album, potem pa založbe odredijo vrstni red na plošči, ostalo pa roma v pozabo za dolga leta. Pričujoča plošča je glede na zapisano pravi biser. Kalifornijski kvartet Dokken je imel na začetku kariere precej smole, saj doma zaradi proceduralnih zapletov ni izdal prvenca. Najprej je izšel v Evropi in šele po dobrem letu tudi v ZDA. Posnetek koncerta na From conception: Live 1981 je bil dolgo skrit javnosti. Po naključju so ga odkrili pred nekaj leti, zvok pa je bil presenetljivo dober. Ideja o oživitvi teh živahnih skladb je kmalu dozorela ob pomoči italijanske založbe Frontiers, ki je zadnjih osem let zatočišče glasbenikov, ki kakorkoli delujejo v AOR-u, hard rock, hair metalu in podobnih žanrih. Dokken so sodili v prvo ligo heavy metal bendov, uspešno so vračali udarec britanskem novemu valu heavy metala. Ob Ratt, Cinderelli, Poison, Motley Crue, Quiet Riot in mnogih drugih so nastopali iskreno in pošteno. Na From conception: Live 1981 se predstavljajo kot kompakten, močan in udaren bend. Kvartet torej, nikjer klaviatur, kar je za hitre in glasne skladbe seveda popolnoma dovolj. Morda bi kje pri mirnejših temah pristajala tipkarska podlaga, pa vendar; posnetek je tak kot mora biti: živ, živahen, surov in direkten. Dokken so bili na tej plošči že zlepljeni v najbolj slavni zasedbi. Bobnar "Wild" Mick Brown in basist Jeff Pilson sta nepopustlijva zidarja temeljne glasbene strukture, kitarist George Lynch je nenadkriljiv ritmik in še boljši solist. Že takrat, na začetku, je pokazal, da je izreden talent, z leti je svoje mojstrstvo samo še nadgrajeval. Na začetku osemdesetih je bil seveda velika zveda kitare Eddie Van Halen, ki ga je posnemalo morje kitaristov. George Lynch sicer zna tudi večino njegovih fint, ki pa jih spretno vpleta v svoje izvajanje. Neverjetno hiter je tudi brez uporabe tappinga, kitara pa v tej postavitvi tako ali tako nosi glavno vlogo pri melodiji, zato so vse pomembne melodije jasno razdelane in postavljene na prava mesta. Seveda brez solo točke tudi tukaj ne gre, Lynch se vam predstavlja v skoraj triminutnem solu, kjer vam pokaže bogat arzenal, ki ga hrani v prstih in glavi. Pevec Don Dokken je bil takrat razumljivo polnih pljuč in zavidanja vrednega lestvičnega obsega, z živalskimi kriki pa je v skladu z metalsko pevsko folkloro oplemenitil prenekatero skladbo. Homogenost četverke se čuti v vsaki skladbi, tako v tistih bolj znanih (Paris Is Burning, In The Middle in Breaking The Chains), kot pri treh, ki so tukaj sploh prvič objavljene. Interakcija z občinstvom je izvrstna, poslušalec zlahka začuti popolno predanost benda glasbi in publiki. Pozornemu poslušalcu sicer ne uidejo rahli kiksi, kot na primer spremljevalni glasovi pri skladbi Hit and Run, a vse skupaj je bolj poestritev kot razlog za grajo. Ravno tu se tudi čuti odnos do tega koncertnega bisera, kamor sodobna tehnika pod vodstvom producentov in remikserjev ni vtikala nosu. In prav je tako. Dokken so za uspeh grizli dolga leta (pa ne zrezke, ampak suhe sendviče). Ko potegnemo primerjavo s kakšno novodobno skupino, ki uspe zaradi podobe in ne zaradi vsebine, nam gotovo ni vseeno. Odgovorni, ne sklicujte se na druge, nove čase, nove tehnologije in vseobsegajoči splet. Poštenje vlada pred vsem drugim!
na vrh