Muh enodnevnic je na slovenskem, pa bodimo iskreni tudi na svetovnem glasbenem nebu več kot preveč, tako se mora kritični poslušalec v prebiranju idej, ki bi ga lahko vsaj na silo nahranile od brezidejnih polnil pogosto poslužiti radikalnih metod, če mu seveda že prej ne ugasne želja po poslušanju in sledenju novotarij, okoli sebe pa izgradi nepropustni zid popolnega zavračanja naivnih brezveznosti. V primeru skupine Inmate je kar nekaj dejavnikov, ki bi tovrstnega poslušalca lahko oropale popolnih užitkov. Denimo dejstvo, da so fantje Slovenci in da so v svoj melodični spekter vpletli niti metalcorea, v svoji glasbeni genezi pa so si dovolili vzeti tisto, česar po navadi primanjkuje – potrpljenja in izdatne mere časa za snemanje in obdelavo prvenca. Tisti, ki jih je melodični death metal pod prsti In Flames navdušil in se niso naveličali žanrske generike bi znali zastriči z ušesi, skeptiki pa so že pri prvih nekaj premisah vrgli puško v koruzo ter opustili željo po nadaljnjem poglabljanju – sebi v škodo.
Ne da bi padal na instantne recapture ter vzorčne modne zapovedi, sem si dovolil uporabiti serum pozabe ter odmisliti dejstvo, da so Inmate v živo eden res nadpovprečnih koncertnih bendov na slovenskem, prav tako pa sem si pred pisanjem iz glave izbil tudi zavest, da so mladci esteti “per excellence” in enostavno vedo, da se glasbo posluša tudi z očmi, dodobra pa zaleže tudi bogato trženje ter komercialna indoktrinacija z logotipi, nalepkami, letaki in podobnim. Vsega tega smo bili v zadnjih štirih letih več kot deležni, Inmate pa so si v maniri obrtniških mojstrov kovali dobro ime ter v misli vsilili in vbili informacijo, da se bliža dan, ko bo slovensko in vsesvetovno vesoljstvo deležno prvorojenca, po katerem se bodo vsem cedile sline. In april je prinesel rojstvo prvega glasbenega otroka v nizu – plošče Free At Last.
Končno, bi rekli, saj je bilo tržne predigre več kot dovolj, čakajoči pa so radovedno poizvedovali, ali se bo epska vztrajnost izplačala. Naj začnem s pritrditvijo: Free At Last je album, ki nasiti in zadovolji te primarne potrebe več kot izdatno. Uvodna uvertura, ki smo jo bili doslej običajno vajeni pri medijsko precej izpostavljenih imenih, kot so Arch Enemy, In Flames, Dark Tranquility in podobnih, skladba Inmate, si za cilj zada nemudoma pričarati primerno vzdušje, tenzijo in suspenz, s katerim bo vzpon na vrhove glasbenega užitka enostavnejše. Skrivnost prave poslastice je v pravilnem razmerju vseh začimb in Inmate dokažejo že na prvo žogo, da so vešči glasbene kuhe. Without Warning se razpre z grmečim basom in secirno ritmiko dvojnega bas bobna, nato pa celoti pritegnejo goste in uglašene kitare kitarskega dvojca, strast pa se vžge kot bi bila prepojena s kerozinom, ki ga zaneti sočni in primerno raskavi vokal. Zvočni dialog vseh glasbenih gradnikov je uravnotežen in precizen ter brez pomanjkljivosti, škrbin ali odvečnega nakladanja. Temu dodajte spevne in z melodičnimi vstavki gostujočega vokalista Marka Dupliška in dobite instantno potešitev. Kitarski dvojec Aleša Krofliča in Andreja Bezjaka plete jeklene niti med uničujočo vojaško rutinirano ritmiko ter smelo melodiko in ta se krasno dopolnjuje z organskim srčnim utripom Inmate univerzuma ter hropečo željo po uročitvi visceralnega oratorja Mikea Miklavžine. Inmate premorejo že na prvi mah moč, udarnost, masten in primerno zgoščen zvok, ostre distorzije ter dobra besedila. Nadaljevanje ne popušča krvniškega prijema. Written In Blood je šolski primerek švedske melodike ter death metalskega ali pa raje – death thrasherskega obrtništva, a tokrat obrtniško umetelnost ne gre jemati kot negativno kritiko. Štiriminutni briljanti so brušeni s kirurško natančnostjo, pod plahtami skrbno krojene kože pa se napenjajo in razkrivajo skrbno klesane mišice ravno prav brzdane zveri. Overcome postreže z rahlim pridihom sintetizatorske poskočnosti, ki se jo precej več sliši pri nemških podzemnih fenomenih, kot so Raunchy in Caliban ter podobnimi, a je slišano, ponudbi primerno, organsko naravno in ravno prav polirano, da diktat militantne metrike ne pokvari dviga nad rapenjeno nebo imaginarnega kristalnega templja, posvečenega bogovom ognja in potu. Inmate so absolvirali esteticizem že prej omenjenih Arch Enemy, skladba Healing pa zveni kot bi ga spisal in fantom poslal sam Michael Amott. Lahko bi rekli: “Že slišano in prežvečeno!”, a so si Inmate s precizno izvedbo dovolili ponuditi vam (in vsem nam) s prebavnimi sokovi prepojeno gmoto, ki prihrani čas, energijo in pot v vesoljno Evropo, das mo nečesar dobrega lahko deležni kar doma, v zavetju domače sobe. Nadaljevanje ne odstopa od kvalitativnega imperativa popolnosti, kar pa morebiti malce zmoti, pa je dejstvo, das mo nekako dosegli vrhunec že s prvo skladbo, nadaljevanje pa nas ohranja v stresni vznesenosti vseh 50 minut plošče. Vrhuncev je torej toliko, kot je skladb, med kvalitetnejšimi gejziri strastnosti pa so predvsem skladbe, kot je hitoidna Promises, pa Angels, spevni Victorious in nato lahko le nadaljujete z naštevanjem skladb s hrbtne strani tega res užitnega in slastnega ploščka (sam stavim še posebej na krasno skladbo Lost In Words, a je, priznam, to stvar posameznikovega okusa ter trenutnega navdiha …). Thrashersko dovršeni stampedo užitka, ki se je prikrojil in popolnoma prilagodil modernim časom je nad medlim povprečjem domače produkcije ali, bodimo iskreni, popolnoma na ravni metalskih artefaktov novega mileniuma. Pohvaliti velja izjemno izvedbo ter glasbeno veščost vseh članov zasedbe, v kateri krhkega in šibkega člena enostavno ni.
Pomanjkanje pomanjkljivosti kar utrudi in da misliti, da so Inmate enostavno dosegli svoj maksimum s tem domišljenim prvim studijskim izletom v (ne)znano. Poroka med muzikaličnim preigravanjem klenih standardov da misliti, da je Slovenija bolj kot na Balkan in podalpsko silirnico nagnite samozavesti navezana bližje severni Evropi. Inmate so to iluzijo dosegli v simbiozi s produkcijskim čudodelcem Tatom Purusho, ki je doslej kreiral uničevalne zveri iz studijskega arsenala skupin Negligence pa Noctiferia. Verjamem, da je bilo potrebno za magični dotik čarovnije polnih prstov plačati malce več, kot za prvence običajno odštejejo slovenski garažni anonimneži, a je rezultat truda in vložka temu primeren. Album Free At Last je šolski primerek kvalitetno odigranega in produciranega izdelka, ki presega meje našega majhnega Slovenistana. Inmate so dokazali, da so zreli za osvajanje sveta in za to, da so jim svetovni odri lahko še kaj več kot le občasna lokacija počitnikovanja ter izganjanja najstniških ambicij. Če pri večini sanje zamrejo po prvem stiku z realnostjo, sem prepričan, da bo pri teh štajerskih garačih metala kres želja v bodoče gorel še višje, močneje ter glasneje kot doslej. V upanju, da bomo studijskega nadaljevanja deležni prej kot prvenca ter da bodo naslednjič v studio vstopili s še večjo mero avtohtonih samoniklih idej, lahko prvemu dejanju le nazdravimo, skupini pa želimo še več zdravih, polnih in brezkompromisnih idej ter plodnih sodelovanj! Inmate so tokrat spodbudili prepričanje, da so dobra in svetla presenečenja možna tudi na tej strani Alp, upajmo pa, da je kaj moči ostalo tudi za nadaljnji glasbeni maraton. Prvi krog je bil izpeljan popolno in z dovolj prostora za še večje pospeševanje, umetelne akrobacije ter prehitevanje pospane konkurence!
na vrh