»Freaks of Nature«, dvanajsti studijski dosežek ameriških progresivnorockovskih šampionov Kansas, bi moral predstavljati njihovo veliko vrnitev na glasbeno sceno. Predvidene so bile odmevne uvrstitve novega albuma in obeh singlov po svetovnih lestvicah. Vsaj tako so si pred njegovim izidom zamislili člani legendarne skupine, ki so po albumu »In The Spirit of Things« (1988) precej prevetrili postavo v kateri so ostali originalni člani Steve Walsh na vokalu/klaviaturah, Rich Williams na kitari in Phil Ehart na bobnih, vendar so vsa njihova velika pričakovanja padla v vodo, potem ko je bil komercialni odziv ob izidu »Freaks of Nature« naravnost porazen za tako velik band. Razen tistih privržencev, ki so še ostali zvesti po koncu komercialno precej uspešnih osemdesetih, se v 'novi eri' nihče ni zmenil za »Freaks of Nature«, ki še vedno ostaja njihov najbolj spregledan album sploh, čeprav slogovno predstavlja nadvse uspešno slogovno vrnitev na visoke Kansas zvočne standarde iz druge polovice sedemdesetih. Še vedno je edini Kansas album, ki se ni prebil na Billboardove lestvice, kar je frustrirajoče, vendar na tovrstnih lestvicah ni bilo nikoli glavno merilo kakovost same glasbene vsebine.
Po odhodu Stevea Morsea (Dixie Dregs, Deep Purple) in kratkotrajni združitvi klasične postave so Walsh, Ehart, Williams, basist Billy Greer, novi violinist/kitarist David Ragsdale ter dodatni klaviaturist Greg Robert s »Freaks of Nature« ustvarili album, ki v marsičem predstavlja povratek h klasični Kansas zapuščini, vendar s posodobljeno produkcijo. AOR eksperimenti iz osemdesetih so (skorajda) postali stvar preteklosti, kar pa je bila v tistem času, ko je izšel »Freaks of Nature« s komercialnega vidika povsem logična poteza.
Vrnitev v progresivni rock iz njihove klasične ere so dosegli predvsem s povratkom violine v njihov zvočni kolaž, tako da so se spet pojavili mogočni baročni aranžmaji s kakršnimi so nekoč sooblikovali povest simfoničnega prog rocka, medtem ko gre po drugi strani na »Freaks of Nature« za enega izmed njihovih najtrših albumov, ki vsebuje pester nabor trdorockerksih kitarskih pasaž. Robert za katerega je bil to edini studijski album s Kansas je na klaviaturah nekoliko razbremenil Walsha, ki se je lahko še bolj osredotočil na vokalne naloge kar je prineslo nekaj zares fascinantnih rezultatov. Enooki kitarist Williams je medtem precej napredoval in čeprav večino glavnih kitarskih linij nadomešča kar Ragsdaleova violina, občasno preseneti z nekaterimi nadvse prebrisanimi kitarskimi frazami, pa tudi pri posameznih solažah se je do tedaj že precej bolj opogumil.
Lep dokaz, da se Kansas ne šalijo in da so se vrnili v velikem slogu, je že uvodna bomba »I Can Fly«, kinetično tempirani hibrid med simfo progom in trdim rockom, ki v trenutku naelektri vzdušje in opomni na njihovo zlato obdobje. Walshevo petje je bilo v tej fazi njegove kariere še vedno odlično, medtem ko godalno-klaviaturske harmonije, skozi katere so speljane borbene kitarske pasaže, zagotavlja klasični Kansas zvok. Ehart že na prvi skladbi navduši s svojimi brezkompromisnimi in obenem kompleksnimi bobnarskimi prehodi. Tudi ritmično hitro tempirani »Desperate Times«, kjer so vokalne harmonije med Walshom, Greerom, Ragsdaleom in Robertom preklemano učinkovito sinhronizirane, bo marsikoga spomnila na njihove najboljše čase, medtem ko vodilna violinska fraza zagotavljajo prepoznavni Kansas arenarockovski pomp. Tu Williams prvič navduši z melanholično kitarsko solažo pri kateri se mu na violini pridruži tudi Ragsdale. Vse skupaj popestri Greerov solo vložek na basu, medtem ko je borbeni refren natanko takšen kot se spodobi pri obnavljanju klasičnega Kansas zvokovnega pristopa.
S kraljevskimi violinskimi aranžmaji okrašeni »Hope Once Again« je nazoren dokaz da Kansas niso pozabili ustvarjati presunljivih power balad. Tokrat v vsem sijaju zasije Walsheva izjemna pevska predstava, pri kateri se mu v ozadju, pri posameznih verzih, pridruži tudi gostujoča pevka Reene Castle, kar pripelje do fantastičnega kontrasta in še poveča epsko atmosfero. Ekološko ozaveščeno besedilo po drugi strani dokazuje, da Kansas pod Walshevim patronatom nikakor niso izgubili vseh možganskih celic in so religiozno pridigarstvo iz prve polovice osemdesetih pustili daleč za seboj. Na udarno naravnanem »Black Fathom 4«, kjer Walsh vnovič demonstrira svojo fascinantno sposobnost za vokalno grajenje napete atmosfere, ponovno pokažejo trdorockerske zobe, predvsem s srboritimi kitarskimi pasažami in uničevalnimi bobnarskimi krošeji, medtem ko je violina v produkciji zopet postavljena v ospredje.
Aranžerska sofisticiranost pride do posebnega izraza na odličnem simfoprog epu »Under the Knife«, ki močno spominja na nekatere Kansas klasike iz sedemdesetih. Walsh enostavno ne neha navduševati s svojimi mogočnimi pevskimi podvigi, medtem ko njegovi inštrumentalni tovariši pripravijo teren za simfonično/trdorockerske harmonije, ki prehajajo od borbenih trenutkov do skorajda sakralnih, še posebno, ko osrednjo pobudo prevzamejo orgle. Ganljiva ljubezenska power balada »Need«, edina skladba na »Freaks of Nature« z rahlim AOR podtonom (znala bi biti zanimiva tudi za vse ljubitelje skupine Journey), se odpre s skorajda militarističnim bobnarskim tempom, medtem ko naveza subtilnih sintetizatorskih tekstur in epskih vokalnih harmonij pod taktirko neuničljivega Walsha poskrbi za resnično čarobno in sproščujočo atmosfero.
Naslovna stvaritev, se pravi »Freaks of Nature«, vsebuje skorajda metalsko kitarsko frazo, ki je položena čez masivno plast hammond orgel, medtem ko refren v trenutku spomni na Deep Purple klasiko »Hush«. Tu je v prvem planu kitara in ne violina, kot na večini preostalih »Freaks of Nature« skladb, zato si Williams vmes privošči kar nekaj zabavnih improvizacij. »Cold Grey Morning«, katero je napisal originalni član, bivši kitarist/klaviaturist Kerry Livgren, je še ena popolnoma klasična Kansas stvaritev, ki bi po strukturi lahko izvirala nekje iz sredine sedemdesetih. Epski godalni aranžmaji tu vnovič narekujejo tempo, medtem ko levji delež pri izgradnji napete drame, ob mogočnem simfoničnem zaledju, opravi Walshev vokal, ki doživi vrhunec v pompoznem refrenu. Za zaključek albuma Kansas postrežejo z nostalgično power balado »Peaceful And Warm«, edino skladbo na albumu, ki vsebuje nekoliko pridigarsko besedilo o medsebojni družinski povezanosti ter spominih na mladostniške dni posameznih članov banda. Čeprav z njo niso ustvarili novi »Dust in the Wind«, pa je s svojimi melanholičnimi aranžmaji in srčno Walshevo vokalno predstavo nadvse iskren in kontemplativen trenutek, pa tudi ganljiv epilog tega odličnega albuma.
»Freaks of Nature« je eden izmed tistih Kansas albumov, ki zahteva več poslušanj preden resnično 'zleze pod kožo', toda ko se to enkrat pripeti poslušalca preprosto zasvoji s svojim obujanjem zvokovne magije iz zlatih časov te legendarne skupine. Kljub Livgrenovi odsotnosti (Kansas so bili najmočnejši, ko je delovala naveza Walsh-Livgren) se jim je posrečilo ustvariti sijajen dosežek na katerega so lahko še danes ponosni. Prava škoda da istega mnenja ni bila tudi večina privržencev, ki je bandu leta 1995 naredila krivico in spregledala enega izmed najboljših dosežkov v njihovi povesti ter resnično vrnitev h klasičnemu Kansas zvoku, katerega je bilo nazadnje moč slišati na albumu »Monolith« (1979).
na vrh