Zappa, Frank: Freak Out!

Preden se je sredi 60-ih na glasbeni sceni pojavil odklopljeni komponist Frank Zappa s svojo nič manj odštekano, a genialno spremljevalno skupino The Mothers Of Invention, je rock glasba (takrat še rock'n'roll) med večino takratnega glasbenega občestva še vedno veljala za najstniško šund glasbo brez kakršne koli umetniške konotacije. Izid tega albuma je pomenil pomembno prelomnico, ki je pripomogla k radikalnemu preobratu tako v svetu rock glasbe kot v miselnosti glasbeno "zrelega" občestva. Zappa, ki je pred izidom svojega prvega albuma sicer že posnel nekaj singlov za različne skupine (te se zdaj nahajajo na kompilacijah "Cucamonga" (1998) ter "For Collectors Only" (2003)), je z debutom "Freak Out!" ustvaril enega izmed najbolj ambicioznih albumov v zgodovini rocka. Ta danes istočasno velja za drugi dvojni album (po "Blonde On Blonde" Boba Dylana) ter prvi konceptualni album v zgodovini rocka. Poleg tega je bil tako glasbeno kot konceptualno daleč pred svojim časom in je po glasbeni plati prehitel tako rojstvo art rocka oz. progresivnega rocka kot klasičnega rocka, medtem ko je prek besedil s svojim neprikritim napadom na družbene avtortiete ter glasbeno industrijo prehitel tudi gromoglasnost punk rocka.

Zappa je bil že takrat glasbeni genij brez primere, vrhunski komponist, kitarist in satirik, ki ga je kar razganjalo od spontanih idej. "Freak Out!" vsebuje tako številne vplive avantgardnih komponistov kot ritem in bluesa in vse skupaj združuje v groteskno, a genialno zmes glasbenih idej. Album je slogovno razdeljen v štiri sekcije oziroma dva dela. Prvi del zajema satirične pop skladbe, bazirane na preprostem ritem in bluesu, ki v besedilih brijejo norca iz tedanjih pop šlagrov kot tudi ameriških družbenih razmer. Nekaj, kar bo skozi Zappovo kariero postalo eden izmed njegovih zaščitnih znakov ter mu nabralo tako številne privržence kot sovražnike. Svoje navdušenje nad avantgardno in klasično glasbo ter zmrdovanje nad tedanjim pop "šundom" so Frank in njegovi The Mothers Of Invention prelili v zmes, tudi kasneje zaščitnih, avantgardnih ekspresij pomešanih s pop glasbo značilno za 60-a, katero v besedilih navdušeno satirizirajo. "Freak Out!" v osnovi glasbeno niti ne deluje odštekano saj je prvih dvanajst del na albumu grajeno na ritem in bluesu. Njihova odštekanost tiči predvsem v satiričnih in bizarnih besedilih, nenavadnih zvokih in spremljevalnih vokalih, ki iz albuma ustvarijo resničnega "freaka".

Album se odpre z nekomformističnim pozivom, imenovanim "Hungry Freaks, Daddy", ki Zappo in The Mothers Of Invention v hipu predstavi kot zrcalno nasprotje tedanjih najstniških pop idolov, saj se v besedilu norčuje iz romantično-patetičnih najstniških klišejev, ki so še danes zaščitni znak tega, kar se v glasbeni industriji najbolj prodaja. Ironično pri vsem tem pa je, da je bil Zappa kljub svojemu večnemu nasprotovanju osladni komercialnosti tedanjih pop skupin pravzaprav odličen pisec pop skladb. Tudi tedaj, ko brezkompromisno struži po kitarskih strunah to počne s pomočjo subtilnih aranžmajev in dobrim občutkom za melodijo. V "I Ain't Got No Heart" odkrito brije norca na račun osladnih ljubezenskih pop skladb, ki so tedaj polnile glasbene lestvice. V besedilih Zappa tudi pogosto cinično obračunava z ameriško družbo, utemeljeno na lažni morali, nekaj kar bo vedno ena njegovih zaščitnih točk. To se prvič pokaže na sprva psihadelični nato pa disonantni "Who Are The Brain Police?", ki satirizira okostenelost in samocenzuro ameriških medijev. Na "Go Cry On Somebody's Else Shoulder" izvedejo odlično antitezo patetičnega pop šlagra 60-ih z enim izmed najbolj ciničnih besedil, kar sem jih kdaj slišal. V isto kategorijo sodijo tudi ultra cinična dela kot so "Motherly Love", "How Could I Be Such a Fool?", "Wowie Zowie", itd. Ultra psihadelični "You're Wondering Why I'm Here" se sliši kot še ena ubijalska satira na račun takratnih razmer v glasbeni industriji kot tudi družbenih razmer. Predstavljajte si Barrettove Pink Floyd zmešane z Zappinimi besedili, grotesknimi backvokali in zvočnimi efekti med katerimi prednjači kazoo oziroma prdulja po domače. "Anyway The Wind Blows" zveni kot nekakšna parodija na The Beach Boys in je še en dokaz Frankovega brezmejnega cinizma do tedanje glasbene scene. "Trouble Every Day" pa denimo zveni kot groteskna parodija kmetavzarskega hill billie rocka z orglicami v ozadju. V drugem delu albuma Zappa opusti pop strukture ter se osredotoči na musice concrete, nemelodično disonanco, stalno menjavanje ritmov in studijske zvočne efekte. Na notorični "It Can't Happen Here" si dajo Zappa & co popolnega duška na račun zahojenosti ameriškega srednjega zahoda. Z nadvse duhovitimi akrobacijami s spremljevalnimi vokali pa se poigrajo z elementi musike concrete. Tu si da Zappa v besedilu in zlasti v številnih naracijah prvič duška nad fikcijskim likom, ki se bo pojavil tudi na njegovih kasnejših delih. Suzy Creamcheese je Zappin portret blondne mormonske dekline, ki je na skrivaj postala groupie, ter ena izmed njegovih številnih metafor za prikaz ameriške lažne morale. Za zaključno norišnico pa poskrbi še več kot 12-minutni "The Return Of the Son Of Monster Magnet", ki je ultra psihadelična orgija, polna disonantnih zvočnih efektov in grotesknih backvokalov, ki zajemajo tako brundanje, hlipanje, vreščanje, kruljenje kot momljanje raznih vrst živali od pavov, levov do opic pa celo do ameriškega predsednika, groupijev in še nekaterih neidentificiranih oseb. Na koncu sledi še množično klicanje Suzy Creamcheese, katero kličejo celo "sibirski hrčki" (tudi kasneje priljubljena in pogosta Zappina fora hitrega nasnemavanja vokalov). Tisti ki se niste tresli od smeha pri prejšnjih delih na albumu pa se boste gotovo valjali od smeha ob tem grotesknem in nepričakovanem zaključku. Nekaj kar je treba še nujno izpostaviti pri albumu je produkcija, ki je odlična za 60-a in potrjuje še eno izmed mnogih odlik Frankovih albumov.

"Freak Out!" je v marsičem prelomen album tako za Frankovo kariero kot za rock glasbo nasploh. Prvi konceptualni album v zgodovini je danes prepoznan kot praoče art rocka oz. pradedek progresivnega rocka. Je Zappin prvi projekt združevanja pop glasbe z art glasbo; torej nizke in visoke glasbene kulture. V njem se Zappa uspešno poigrava s klišeji rock glasbe, jim spontano dodaja svoje ideje ter poda osnovno sporočilo: sprejem drugačnosti in popolnoma svobodna individualna ekspresija. Zappa bo večino svoje kariere preživel pri razvijanju in odkrivanju novih glasbenih idej, tako glasbenih kot konceptualnih. Temeljni kamen za njegovo glasbo pa je bil postavljen tukaj. Zappa je v prihodnosti sicer ustvaril še veliko bolj sofisticirane albume, vendar pa "Freak Out!" vsebuje zasnovo vsega kar je sledilo v njegovi izjemno pestri glasbeni karieri. Poleg tega le malo Frankovih albumov tako uspešno odraža navdušenje nad možnostjo raznolikih ekspresij. "Freak Out!" je v marsičem pomenil glasbeno revolucijo. Je prvi primerek art rocka in po mojem album brez katerega ne bi smel biti noben ljubitelj eksperimentalne in progresivne glasbe.